Anksioznost

Poznamo več vrst anksioznosti:

Anksioznost zaradi vsega
Nekateri otroci so zaskrbljeni skoraj vsak dan, zaradi veliko stvari in bolj močno kot večina otrok. Lahko jih skrbijo običajne stvari, na primer domače naloge, testi, ocene, da bi se zmotili, kaj si bodo drugi mislili o njih, ampak to jih skrbi pogosteje in močneje kot druge otroke. Poleg običajnih stvari jih skrbijo še vojne, vreme, denar, zdravje ali prihodnost. Če te ves čas nekaj skrbi, se težko zbereš pri delu za šolo, se redko brezskrbno igraš, včasih ne moreš jesti in lahko se zgodi, da zvečer od skrbi težko zaspiš. Nekateri otroci z anksioznostjo zaradi vsega svoje skrbi skrivajo, drugi pa se o tem pogovarjajo s svojimi starši ali drugimi. Nekateri o svojih skrbeh ves čas in vedno znova sprašujejo odrasle, lahko pa tudi druge otroke, npr. »ali bo vojna, ali je ta hrana zdrava, do kdaj moramo oddati domače branje, je kdo govoril kaj slabega o meni, kaj če bo požar, sem to dovolj lepo napisal«. Tudi če drugi odgovorijo, da je vse v redu, skrbi ne izginejo in otrok mora kmalu spet ponovno vprašati.

Anksioznost, ko moram iti nekam brez staršev
Ko damo dojenčka v naročje nekomu, ki ga ne pozna, joka. To je zato, ker še nima dovolj izkušenj in se prestraši. Tudi ko gre malček prvič v vrtec, po navadi nekaj dni joka, dokler se ne navadi vzgojiteljic, igralnice in drugih otrok. Majhen otrok za dobro počutje potrebuje svoje starše in druge odrasle, ki jih dobro pozna, npr. babico ali dedka. Ko malo zrastemo, pa po navadi ugotovimo, da je zanimivo in zabavno iti tudi stran od staršev in da je lepo potem priti nazaj. Starejši otroci tako vedno bolj z veseljem raziskujejo svet. Hodijo v vrtec in potem v šolo, gredo na rojstni dan v igralnico, na obisk k sosedom in prijateljem, doma spijo v svoji sobi in kdaj kje prespijo tudi brez staršev.

Nekaterim otrokom pa se zgodi, da anksioznosti ob ločevanju od staršev ne prerastejo. Tudi ko so starejši, jim je tudi že ob misli na poslavljanje od staršev še vedno težko, jih je strah, se slabo počutijo. Ti občutki so lahko tako neprijetni, da otrok zaradi njih ne more v šolo ali da se vsak dan, ko morajo starši v službo, zelo vznemiri, joka, jih drži za roko in ne spusti skozi vrata. Ker ne upa spustiti staršev izpred oči, zamuja rojstne dneve prijateljev, igranje pri sosedih, taborjenje, v šoli se slabo počuti, ker ga skrbi, da bi se staršem kaj zgodilo.

Anksioznost zaradi drugih ljudi
Nekateri otroci se ves čas bojijo, kaj si bodo drugi mislili ali rekli o njih. Nenehno jih je strah, da bodo rekli ali naredili kaj, zaradi česar se bodo osramotili. Skrbi jih, da bodo izpadli čudni. Nočejo biti v središču pozornosti, nočejo, da bi jih kdo opazil, gledal, zato pri pouku ne dvigujejo roke. Če jih učitelj pokliče k tabli, lahko kar obsedijo in se ne morejo premakniti ali zaradi anksioznosti ne morejo odgovoriti na vprašanje. Zelo jih je strah predstavitev pred razredom ali dela v skupini, ne morejo sami v trgovino ali na pregled k zdravniku, ker potrebujejo pomoč staršev, da govorijo namesto njih.

Posebni strahovi – fobije
Otroke, ki še hodijo v vrtec, je pogosto strah teme, pošasti, velikih živali ali glasnih zvokov, na primer grmenja ali ognjemetov. Ko se zgodi kaj takega, se prestrašijo, a jih starši lahko pomirijo. Večina otrok te strahove preraste in niso več tako močni, da bi za njihovo premagovanje potrebovali pomoč. Veliko otrokom je na primer neprijetno iti po temnem hodniku do stikala za luč, a to naredijo. Zgodi pa se, da ima otrok hud, močan strah pred neko stvarjo, na primer tako hudo se boji teme, da ne upa vstopiti v prostor, če v njem ni luči. Takemu strahu, ki je tako močan, da zaradi njega nečesa ne moremo početi, rečemo fobija. Otrok s fobijo naredi vse, da se izogne tistemu, česar se boji. Otroci s fobijo se lahko bojijo kakšne živali, na primer pajka, kače ali psa. Lahko se bojijo igel ali injekcij, krvi, bruhanja, neviht, ljudi v kostumih, teme in podobno. Pri otroku s fobijo se telo na injekcijsko iglo odzove tako, kot da je tako nevarna kot sabljasti tiger – potem lahko razumemo, kako zelo težko se jim je cepiti.