Projekt sofinancira

Anksioznost

Kaj se zgodi, ko smo anksiozni?

Tudi pri anksioznosti se naše telo pripravi na beg ali na boj, čeprav ni nikjer nobenega sabljastega tigra (ali požara ali prepada). Razmišljamo o tem, kaj bi lahko šlo narobe ali kje nam grozi nevarnost. Počutimo se prestrašeni. Včasih smo celo prestrašeni, pa pravzaprav niti ne vemo, zakaj. V telesu lahko čutimo še stiskanje v prsih ali trebuhu, lahko se nam vrti in imamo občutek, da bomo padli. Lahko imamo občutek, da se bo zgodilo nekaj groznega. Ti občutki so lahko zelo zastrašujoči. Včasih se zaradi tega ne moremo učiti, jesti, igrati ali spati.

Poznamo več vrst anksioznosti:

Anksioznost zaradi vsega
Nekateri otroci so zaskrbljeni skoraj vsak dan, zaradi veliko stvari in bolj močno kot večina otrok. Lahko jih skrbijo običajne stvari, na primer domače naloge, testi, ocene, da bi se zmotili, kaj si bodo drugi mislili o njih, ampak to jih skrbi pogosteje in močneje kot druge otroke. Poleg običajnih stvari jih skrbijo še vojne, vreme, denar, zdravje ali prihodnost. Če te ves čas nekaj skrbi, se težko zbereš pri delu za šolo, se redko brezskrbno igraš, včasih ne moreš jesti in lahko se zgodi, da zvečer od skrbi težko zaspiš. Nekateri otroci z anksioznostjo zaradi vsega svoje skrbi skrivajo, drugi pa se o tem pogovarjajo s svojimi starši ali drugimi. Nekateri o svojih skrbeh ves čas in vedno znova sprašujejo odrasle, lahko pa tudi druge otroke, npr. »ali bo vojna, ali je ta hrana zdrava, do kdaj moramo oddati domače branje, je kdo govoril kaj slabega o meni, kaj če bo požar, sem to dovolj lepo napisal«. Tudi če drugi odgovorijo, da je vse v redu, skrbi ne izginejo in otrok mora kmalu spet ponovno vprašati.

Anksioznost, ko moram iti nekam brez staršev
Ko damo dojenčka v naročje nekomu, ki ga ne pozna, joka. To je zato, ker še nima dovolj izkušenj in se prestraši. Tudi ko gre malček prvič v vrtec, po navadi nekaj dni joka, dokler se ne navadi vzgojiteljic, igralnice in drugih otrok. Majhen otrok za dobro počutje potrebuje svoje starše in druge odrasle, ki jih dobro pozna, npr. babico ali dedka. Ko malo zrastemo, pa po navadi ugotovimo, da je zanimivo in zabavno iti tudi stran od staršev in da je lepo potem priti nazaj. Starejši otroci tako vedno bolj z veseljem raziskujejo svet. Hodijo v vrtec in potem v šolo, gredo na rojstni dan v igralnico, na obisk k sosedom in prijateljem, doma spijo v svoji sobi in kdaj kje prespijo tudi brez staršev.

Nekaterim otrokom pa se zgodi, da anksioznosti ob ločevanju od staršev ne prerastejo. Tudi ko so starejši, jim je tudi že ob misli na poslavljanje od staršev še vedno težko, jih je strah, se slabo počutijo. Ti občutki so lahko tako neprijetni, da otrok zaradi njih ne more v šolo ali da se vsak dan, ko morajo starši v službo, zelo vznemiri, joka, jih drži za roko in ne spusti skozi vrata. Ker ne upa spustiti staršev izpred oči, zamuja rojstne dneve prijateljev, igranje pri sosedih, taborjenje, v šoli se slabo počuti, ker ga skrbi, da bi se staršem kaj zgodilo.

Anksioznost zaradi drugih ljudi
Nekateri otroci se ves čas bojijo, kaj si bodo drugi mislili ali rekli o njih. Nenehno jih je strah, da bodo rekli ali naredili kaj, zaradi česar se bodo osramotili. Skrbi jih, da bodo izpadli čudni. Nočejo biti v središču pozornosti, nočejo, da bi jih kdo opazil, gledal, zato pri pouku ne dvigujejo roke. Če jih učitelj pokliče k tabli, lahko kar obsedijo in se ne morejo premakniti ali zaradi anksioznosti ne morejo odgovoriti na vprašanje. Zelo jih je strah predstavitev pred razredom ali dela v skupini, ne morejo sami v trgovino ali na pregled k zdravniku, ker potrebujejo pomoč staršev, da govorijo namesto njih.

Posebni strahovi – fobije
Otroke, ki še hodijo v vrtec, je pogosto strah teme, pošasti, velikih živali ali glasnih zvokov, na primer grmenja ali ognjemetov. Ko se zgodi kaj takega, se prestrašijo, a jih starši lahko pomirijo. Večina otrok te strahove preraste in niso več tako močni, da bi za njihovo premagovanje potrebovali pomoč. Veliko otrokom je na primer neprijetno iti po temnem hodniku do stikala za luč, a to naredijo. Zgodi pa se, da ima otrok hud, močan strah pred neko stvarjo, na primer tako hudo se boji teme, da ne upa vstopiti v prostor, če v njem ni luči. Takemu strahu, ki je tako močan, da zaradi njega nečesa ne moremo početi, rečemo fobija. Otrok s fobijo naredi vse, da se izogne tistemu, česar se boji. Otroci s fobijo se lahko bojijo kakšne živali, na primer pajka, kače ali psa. Lahko se bojijo igel ali injekcij, krvi, bruhanja, neviht, ljudi v kostumih, teme in podobno. Pri otroku s fobijo se telo na injekcijsko iglo odzove tako, kot da je tako nevarna kot sabljasti tiger – potem lahko razumemo, kako zelo težko se jim je cepiti. 

SCOMS Ljubljana

Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše Ljubljana je javni zavod, predan varovanju duševnega zdravja otrok in mladostnikov. Ustanoviteljica Svetovalnega centra je Mestna občina Ljubljana. Že 65. leto integriramo zdravstveno in psihopedagoško dejavnost in poleg kliničnega dela izobražujemo strokovnjake iz zdravstva, šolstva in sociale ter izdajamo strokovno literaturo ter publikacije z vzgojno vsebino za starše. Kot nosilec oz. partner smo konstantno vpeti v domače in mednarodne razvojne in raziskovalne projekte. Pomagamo otrokom, mladostnikom in staršem pri razreševanju učnih, čustvenih, vzgojnih, vedenjskih, psihosocialnih in psihiatričnih motenj in težav.

Pri našem delu združujemo in upoštevamo različna področja varovanja duševnega zdravja otrok in mladostnikov. Upoštevamo lastnosti in značilnosti tako otroka ali mladostnika kot tudi njegovega družinskega ali širšega socialnega okolja. Različni pristopi in načini dela pri obravnavi otroka, mladostnika in njegove družine nudijo večjo učinkovitost pri reševanju težav, zato naše delo poteka timsko glede na vrsto in stopnjo otrokovih/mladostnikovih težav. Obravnava lahko poteka krajši ali daljši čas pri enem ali več strokovnjakih v timu. V timsko delo včasih vključimo tudi na strokovnjake iz zunanjih inštitucij: učitelje, vzgojitelje, šolske svetovalne delavce, pediatre, nevrologe, socialne delavce, itd. V Svetovalnem centru smo med strokovnjaki zaposleni psihologi, pedopsihiatri, specialni pedagogi, pedagogi, logopedi in socialni delavci.

Cool Kids® program za premagovanje anksioznosti je bil v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja zasnovan na avstralski univerzi Macquarie v Sydneyju. Razširjen je po celem svetu in se izvaja v 24 državah (v Evropi med drugim na Danskem, Norveškem, Finskem, Švedskem, Nizozemskem, Islandiji, v Italiji …). S projektom, ki ga sofinancira Ministrstvo za zdravje, bo tako do leta 2022 uveden tudi v slovenski prostor.

Gre za strukturiran program za otroke in mladostnike z anksioznimi težavami ali motnjami. Sestavljen je iz najmanj desetih srečanj, namenjen pa je otrokom in mladostnikom od sedmega do sedemnajstega leta ter njihovim staršem. Izvaja se v skupini ali individualno in temelji na kognitivno-vedenjski terapiji ter se usmerja v učenje praktičnih spretnosti za obvladovanje anksioznosti. Vsak udeleženec (otrok oz. mladostnik in starši) ob vključitvi prejme svoj delovni zvezek, s pomočjo katerega sodeluje v obravnavi in vaje izvaja tudi doma.

Program Cool Kids je bil deležen precejšnje pozornosti raziskovalcev in rezultati kažejo, da gre za učinkovit program. Pri otrocih in mladostnikih se ob zaključku programa opažajo pomembni pozitivni izidi na področju duševnega zdravja in izboljšanja na področju kvalitete življenja. Od 60 do 77 % otrok in mladostnikov, ki so pred vključitvijo v program imeli katero od diagnoz anksiozne motnje, po zaključku kriterijev za diagnozo ne izpolnjuje več. V tujini se je izkazal kot učinkovit pri terapiji anksioznih motenj ter zmanjševanju tveganja za sopojavne motnje, pozitivni učinki programa pa so dolgotrajni. Med učinki raziskovalci navajajo tako zmanjšano anksioznost, sramežljivost in zaskrbljenost kot tudi večjo prisotnost v šoli, uspešnost, samozaupanje ter večje število otrokovih prijateljev.