Kategorija: Starši

Potek izvajanja programa Cool Kids v letu 2023

Post author By Jasna
Post date 08/06/2021
Ni komentarjev na Potek izvajanja programa Cool Kids v letu 2023

Potek izvajanja programa Cool Kids v letu 2023

Program Cool Kids se izvaja na štirih lokacijah (SCOMS Ljubljana, SCOMS Maribor, ZD Velenje in ZD Ljubljana).

V vseh ustanovah je za vključitev v program, ki je del terapevtske obravnave, potrebna predhodna obravnava (običajno pri psihologu oz. kliničnem psihologu), v kateri se izvede celostna ocena težav in indikacij za vključitev v program.

Glede na kraj bivanja se lahko obrnete neposredno na naslov ene od ustanov, kjer se izvaja program:

SCOMS Ljubljana: https://www.scoms-lj.si/spletno-narocanje.html
SCOMS Maribor: https://www.svetovalnicenter-mb.si/o-nas/narocanje/#narocanje
ZD Ljubljana: https://www.zd-lj.si/zdlj/index.php?option=com_zdravniki&SIFRAD=5557&ID_STRM=5500&view=zdravnik&Itemid=823&lang=sl
ZD Velenje: https://zd-velenje.si/center-za-dusevno-zdravje-otrok-in-mladostnikov/

Starši

Kaj s strani staršev pomaga in kaj ne

Post author By anoobis
Post date 06/04/2021
Ni komentarjev na Kaj s strani staršev pomaga in kaj ne

KAJ S STRANI STARŠEV POMAGA IN KAJ NE

Čeprav je staršem težko gledati otroka, ki trpi zaradi strahov in tesnobe, pa umik vseh stresorjev, ki sprožijo take občutke, otroku na dolgi rok ne pomaga. Na ta način sicer otrokovo anksioznost lahko preprečite, vendar pa s tem zmanjšujete priložnosti, da se otrok nauči obremenjujoča čustva tolerirati in delovati njim navkljub.

Prav tako je pomembno, da starši ne sodelujete pri otrokovem izogibanju situacijam, v katerih ga je strah. Na ta način sicer kratkoročno omilite anksiozne občutke, vendar pa se dolgoročno strah na ta način le vzdržuje in krepi. Če otrok postane v neki situaciji vznemirjen in prične jokati (kar je odraz stiske), starši pa mu omogočite umik iz situacije ali umaknete predmet strahu, se krepi naslednja strategija spoprijemanja: kadar me je strah, potrebujem nekoga, da me reši, sam tega ne zmorem. Tako se vzpostavi začarani krog. Če je npr. otroka večer pred testom strah, ga boli trebušček in mu je slabo, želi ostati naslednji dan doma. Če mu to omogočite, se hitro bolje počuti, saj se izogne pisanju testa. Vendar pa na dolgi rok težava ostaja, saj bo moral znanje izkazati ob drugi priložnosti.

Pomembno je, da ste starši do otroka realistični in pošteni. Otroku npr. ne morete zagotoviti, da ne bo dobil enke na testu ali da se mu drugi otroci ne bodo smejali pri predstavitvi seminarske naloge. Lahko pa izrazite zaupanje v to, da bo z otrokom vse v redu in da bo zmožen izkušnjo prenesti. Prav tako mu lahko zagotovite, da se bo sčasoma počutil bolje, če se bo s svojim strahom soočil. S tem mu krepite zaupanje, da bo situaciji kos.

Trudite se razumeti otrokova čustva, čeprav sami morda čutite drugače. Dobro je, da ne zmanjšujete pomena strahu, niti da ga ne krepite. Otroka empatično poslušajte in mu pomagajte razumeti, glede česa je zaskrbljen ali prestrašen. Spodbujajte ga, da se bo zmogel soočiti s strahom, in bodite ob njem.

Pri opogumljanju otroka, da govori o svojih čustvih, se starši poskušajte izogniti direktnim vprašanjem, s katerimi mu že vi sporočate, kako naj bi se počutil, na primer »Te je strah testa?« ali »Se bojiš sosedovega psa?«. Raje postavite odprta vprašanja npr. »Kako se počutiš glede jutrišnjega testa?«.

Starši včasih nezavedno in nenamerno krepite otrokove strahove s tonom glasu ali z lastno telesno napetostjo. Če je npr. imel otrok slabo izkušnjo s psom, vas lahko ob naslednjem srečanju s psom skrbi, kako se bo otrok odzval ter tako nezavedno vplivate na otroka. Pomembno je, da to pri sebi prepoznate in ubesedite. S tem otroku pomagate razumeti, kaj doživlja, ter ga spodbujate, da svoje strahove premaga.

KAJ LAHKO KOT STARŠI STORIMO?

Prva stvar, ki jo lahko kot starši storite, je, da se z otrokom pogovarjate o njegovi anksioznosti in skrbeh, ki jih morda ima. Zagotovite mu, da mu verjamete in razumete, kako se počuti. Pri starejših otrocih bo pomagalo, če mu razložite, kaj je to anksioznost in kakšne učinke ima na naše telo.

Pomembno je, da k otroku pristopate mirni in da sami niste anksiozni ter da do otroka niste pretirano zaščitniški. Ne spodbujajte izogibanja situacijam/ljudem/objektom, ki pri otroku povzročajo neprijetne občutke, temveč mu pomagajte najdi rešitve, da se z njimi sooči. Z otrokom lahko vadite enostavne tehnike sproščanja, kot je globoko, počasno dihanje. Še posebej pri mlajših otrocih je lahko v pomoč preusmerjanje pozornosti na prijetne misli/aktivnosti, ko imajo zaskrbljujoče misli.

KJE POISKATI POMOČ?

Če je vaš otrok izrazito zaskrbljen in ga anksioznost pomembno ovira pri njegovem vsakodnevnem funkcioniranju ter vaša pomoč ne zadostuje, je dobro poiskati strokovno pomoč. Prvi stik s psihologom boste z vašim otrokom najlažje navezali v šoli, ki jo obiskuje vaš otrok. Mladostnika spodbudite, da se pri šolskem psihologu oglasi sam. Ta bo vam in vašemu otroku svetoval ali pa vsaj priporočil, kam se obrniti po nadaljnjo pomoč.

Nadalje se lahko obrnete na otrokovega pediatra, ki vas bo, če bo to potrebno, napotil na specialistično obravnavo k terapevtsko usposobljenim psihologom ali pedopsihiatrom. Omenjene najdete v centrih za duševno zdravje otrok in mladostnikov, ki delujejo v okviru zdravstvenih domov ali v svetovalnih centrih za otroke, mladostnike in starše.

KAKO POTEKA POMOČ?

Pri spoprijemanju z anksioznostjo se je kot najbolj učinkovita izkazala kognitivno-vedenjska terapija. Gre za terapijo, v kateri se o strahovih pogovarjamo, jih podrobno spoznavamo in skupaj iščemo načine za učinkovito soočanje z njimi. Na prvem srečanju ste prisotni starši ali eden od staršev z otrokom. Pri starejših otrocih nadaljnja srečanja običajno potekajo individualno le z otrokom oz. mladostnikom, brez prisotnosti staršev, pri mlajših pa lahko tudi ob vaši prisotnosti. V vsakem primeru ste starši vključeni v obravnavo zato, da boste vašega otroka bolje razumeli in mu doma pomagali pri izvajanju terapevtskih nalog.

Kognitivno-vedenjski terapevt bo vašega otroka naučil, da njegove misli vplivajo na njegovo počutje. Prav tako ga bo naučil, da postanejo strahovi močnejši, če se jim izogiba, in da se zmanjšajo ali celo povsem izginejo, ko se z njimi sooča. Starši se boste naučili, kako se odzivati na anksiozno vedenje otroka in kako pomagati otroku pri soočanju z njegovimi strahovi. Otroci se bodo naučili veščin spoprijemanja s skrbmi in strahovi.

Če je anksioznost pri otroku zelo močna in dolgotrajna, pa obstaja tudi možnost uvedbe zdravil, ki jih predpiše specialist pedopsihiater, s katerimi se otroku lahko olajša proces spoprijemanja z anksioznostjo.

Starši

Anksiozne motnje

Service evaluation concept. Feedback rating. Smiley icon on wooden dice

ANKSIOZNE MOTNJE

Otroke in mladostnike lahko prizadenejo različne anksiozne motnje.

Generalizirana anksiozna motnja (GAM)

Otrok oz. mladostnik z GAM je zaskrbljen vsak dan in glede veliko različnih stvari. Običajno otroke skrbijo npr. šolski testi in ustna spraševanja, domače naloge, da bodo naredili napake itd. Otroke, ki imajo GAM, pa skrbi zelo močno in zelo pogosto. Skrbi jih tudi glede stvari, za katere ne bi niti pomislili, da so lahko vzrok skrbi, npr. rojstnodnevna zabava, šolski odmori, malice, igra s prijatelji, vožnja z avtobusom. Prav tako so zaskrbljeni zaradi vojn, vremena ali prihodnosti. Skrbi jih tudi za njihove družinske člane, prijatelje, glede zdravja in varnosti. Nenehna zaskrbljenost predstavlja pomembno oviro v vsakdanjem življenju. Vpliva na to, da ne morejo biti pozorni in slediti pouku, da so ves čas napeti in se ne morejo sprostiti, težko zaspijo ali izgubijo apetit. Pogosto se skrb odraža tudi v telesnih težavah – slabo jim je, boli jih trebušček, zato izostajajo iz šole, prikrajšani pa so tudi za igro in druženje s prijatelji.

Nekateri otroci, ki imajo tovrstne težave, skrbi in strahove zadržijo zase. Nekateri se lahko pogovorijo s starši ali učitelji. Pogosto pa veliko sprašujejo glede nečesa, kar jih skrbi in iščejo zagotovila pri starših, učiteljih in drugih pomembnih odraslih. Vendar pa svoje skrbi težko izpustijo in jim nasveti in zagotovila – ne glede na to, koliko jih dobijo – ne pomagajo.

Separacijska anksiozna motnja (SAM)

Otrok oz. mladostnik doživlja izrazito tesnobo ob ločitvi od doma in oseb, na katere je čustveno navezan (starši, skrbniki, sorojenci …). Pri dojenčkih in majhnih otrocih so težave z ločitvijo od staršev pogoste in so del normalnega duševnega razvoja. Pri starejših otrocih ali mladostnikih pa takšnega odzivanja več ne pričakujemo, saj naj bi le-tega z razvojem presegli. Otroci s SAM čutijo izrazito tesnobo, če so stran od staršev ali doma ali pa le vedo, da se bodo od njih oddaljili. To lahko izražajo preko telesnih težav – tožijo, da jim je slabo ali da jih boli trebušček – ali pa jočejo in se oklepajo svojih staršev.

Zaradi teh težav lahko izostajajo iz šole, zavračajo aktivnosti brez prisotnosti staršev, ne želijo prespati pri prijateljih, sorodnikih ali na šolskih taborih. Pogosto težko zaspijo ali ne morejo spati sami. Lahko se izogibajo biti sami v prostoru, če poleg ni enega od staršev.

Socialna fobija (socialna anksioznost)

Pri tovrstni motnji se otroci oz. mladostniki močno bojijo, kaj si drugi mislijo o njih in kaj jim bodo rekli. Strah jih je, da se bodo osramotili, skrbi jih, da bodo izpadli »čudni«. Ne marajo biti v središču pozornosti in ne želijo biti opaženi, zato niti ne dvigujejo roke ali sodelujejo pri pouku. Če jih učitelj pokliče, lahko »zamrznejo«, dobijo občutek prazne glave, ali postanejo panični (zardijo, se tresejo, potijo, čutijo hitro bitje srca) in ne morejo odgovoriti. Velik strah doživljajo tudi pri predstavitvah seminarskih nalog in ustnem spraševanju.

Otroci in mladostniki s socialno fobijo se pogosto izogibajo šoli in druženju s prijatelji. Velikokrat tožijo, da jim je slabo ali da so utrujeni ter o drugih telesnih težavah, da jim le ne bi bilo treba v šolo.

Selektivni mutizem

Otroci oz. mladostniki v socialni situaciji postanejo tako hudo anksiozni, da ne govorijo. Pomembno je, da sicer znajo govoriti in se z bližnjimi normalno pogovarjajo. Ne govorijo pa na primer v šoli, s prijatelji ali v drugih situacijah, ko se pojavi ta strah.

Specifične fobije

Precej običajno je, da se pri otrocih pojavljajo določeni strahovi, kot so strah pred temo, pošastmi, velikimi živalmi, nevihtami, glasnimi zvoki itd. V večini primerov, ko je otroke strah, jim odrasli zmorejo pomagati, da se pomirijo in se čutijo spet varne. O fobiji pa govorimo, kadar je strah bolj intenziven, močnejši in traja dlje časa kot običajno. Otroci se pogosto izogibajo stvari, ki se jih bojijo, če pa tega ne morejo, občutijo grozo in jih je težko pomiriti.

Pogosto se otroci s specifično fobijo bojijo divjih živali, pajkov, igel ali cepljenja, krvi, bruhanja, gromov in strel, teme … Otroci se pogosto izogibajo krajev, kjer mislijo, da se bodo srečali s stvarjo, ki se je bojijo – npr. nočejo na igrišče, ker se bojijo psov.

Obsesivno-kompulzivna motnja (OKM)

Pri obsesivno-kompulzivni motnji se pri otroku pojavljajo vsiljene, neželene in neprijetne, strah vzbujajoče misli, podobe ali vzgibi (obsesije), ki jih otrok poskuša kontrolirati ali nevtralizirati s ponavljanjem določenih dejanj, ritualov (kompulzij). Pogosto so vsiljivke vezane na strah pred okužbo, strah pred nenamernim ali namernim poškodovanjem sebe in drugih, potrebo po natančnosti, redu in simetriji. Kompulzije pogosto vključujejo umivanje, premikanje predmetov, štetje, preverjanje, urejanje ipd. OKM ovira otroka in vso družino – npr. otrokovi časovno potratni rituali ob odhodu od doma lahko vodijo v zamujanje staršev v službo.

Panična motnja

Panični napad je nepričakovana izkušnja strahu, ki jo spremljajo izraziti telesni simptomi – hitro bitje srca, hitro, nekontrolirano dihanje, potenje, napetost, tresenje, omotica, vrtoglavica. Ob paničnem napadu otroci oz. mladostniki pomislijo, da se jim dogaja nekaj zelo hudega, da bodo umrli, znoreli, izgubili kontrolo. Panični napadi se lahko pojavijo, ko so otroci sicer mirni – »kar na lepem«, ali pa ob nekem stresnem dogodku – npr. preden predstavi seminarsko nalogo. O panični motnji govorimo, kadar se panični napadi ponavljajo in so nepričakovani, torej težko najdemo, kaj jih sproži. Otroke skrbi pojavljanje paničnih napadov v prihodnosti, zato se izogibajo situacijam, za katere mislijo, da bodo ponovno sprožile napad. Pri paničnih napadih se lahko pojavi tudi agorafobija. To je stanje tesnobe, ko se otrok izogiba nekaterim krajem zaradi strahu, da ne bo mogel pravočasno dobiti pomoči ali uiti, če bo postal anksiozen.

Anksioznost pri starših

Vsi ljudje smo kdaj tesnobni, zaskrbljeni in napeti – tudi starši. To je priložnost, da ste otroku vzor, kako se na učinkovite načine spoprijemati z anksioznostjo. Npr. če se po telefonu pogovarjate s prijatelji in se pritožujete, da ste pod stresom in da ne ne boste zmogli, to ni najboljši primer učinkovitega spoprijemanja s stresom. Pomembno in učinkovito sporočilo otrokom je, da ohranite zbranost in mirnost, tesnobo tolerirate in tudi pokažete zadovoljstvo, ko tesnobo uspešno premagate.

Če pa starši pri sebi prepoznavate izrazitejše težave, je na mestu tudi iskanje strokovne pomoči.

Starši

Strah – anksioznost

STRAH – ANKSIOZNOST

Strah predstavlja odziv našega telesa in razuma na zaznano nevarnost. Daleč v preteklosti nam je strah pomagal oceniti nevarnost situacije in pripraviti telo na boj ali beg. Tudi danes se prestrašimo takrat, kadar ocenimo, da je neka situacija za nas ali za nekoga drugega ogrožajoča. Strah nas varuje in pomaga, da ostanemo mi in naši bližnji živi in zdravi. Ko ste prestrašeni, čutite v telesu izrazito vznemirjenje, srce vam razbija, dihate pospešeno, obliva vas pot, lahko se tresete. Pomislite, da ste v nevarnosti, občutite strah. In običajno se iz situacije hitro umaknete.

Pri anksioznosti (tesnobi) so občutki zelo podobni kot pri strahu, situacijo ocenite kot ogrožajočo, vendar pa situacija sama po sebi v realnosti ni ogrožajoča. Otrok vam reče: »Vem, da bom danes vprašan pri matematiki in dobil bom slabo oceno.« Otrok pričakuje, da se bo nekaj slabega zgodilo, čeprav veste, da snov obvlada in da je na ocenjevanje pripravljen. Takšne občutke doživljamo vsi ljudje, težava pa postanejo takrat, ko nas ovirajo do te mere, da vsakodnevnih, običajnih aktivnosti ne zmoremo. Pri prej opisanem primeru bi to pomenilo, da otrokova tesnoba postane tako velika, da zjutraj ne zmore v šolo.

ANKSIOZNOST PRI OTROKU – VLOGA VZGOJE IN DRUGIH DEJAVNIKOV

Včasih postane anksioznost pri otroku tako velika in intenzivna, da ga pomembno ovira pri povsem običajnih vsakodnevnih aktivnostih. In povsem logično je, da se starši sprašujete, kaj je krivo za pojavljanje tako izrazite anksioznosti. Odgovor ni enostaven.

Otrokovo anksiozno odzivanje je v enem deležu pogojeno z lastnostmi, ki jih je podedoval. To pomeni, da otrok podeduje določene lastnosti, npr. je nekoliko bolj občutljiv, bolj sramežljiv, hitreje postane zaskrbljen. Takšne lastnosti opažate lahko že vse od rojstva naprej in so lahko povsem pozitivne lastnosti, lahko pa vodijo k povečani anksioznosti. Potem imajo pomembno vlogo pri pojavljanju anksioznosti tudi izkušnje, s pomočjo katerih se otroci učijo svojih odzivov. Otrok se lahko skozi izkušnje nauči, da je na primer svet okoli njega nevaren. Lahko opazuje bližnje in njihove reakcije okoli sebe, morda pa dejansko sam doživi neko neprijetno izkušnjo – vse to doprinese k »učenju« anksioznega odzivanja.

Starši imate pri tem pomembno vlogo, saj otrok svet okoli sebe spoznava najprej preko vas. Otroci zelo hitro opazijo, kadar vas nekaj močno skrbi, pa želite to prikriti. Otroka skušate zaščititi pred nečim, kar je po vašem mnenju zanj nevarno, hkrati pa se bolj anksiozen otrok nauči, da se ne more zaščititi sam. Poleg tega pa imajo pri pojavljanju anksioznosti pri otrocih pomembno vlogo tudi bolj stresni dogodki v življenju, npr. smrt bližnje osebe, menjava šole, prometna nesreča ipd.

Starši

O čustvih

O ČUSTVIH

Čustva predstavljajo tisti del nas samih, s pomočjo katerega pripišemo svetu okoli nas neko vrednost. Pomagajo nam, da prepoznamo in ločimo stvari, dogajanje, ljudi okoli nas in tudi v nas samih, ki so za nas pomembni. Vse to v nas zbudi določen odziv, ki ga ljudje čutimo v sebi, prepoznan pa je tudi navzven v našem vedenju. Če smo veseli, čutimo to v sebi kot občutek vznemirjenja, prijetnosti, lahko vznesenosti, sproščenosti, hkrati pa to drugi hitro prepoznajo tudi v našem vedenju, ker smo nasmejani, odprte drže in morda glasnejši. Podobno prepoznamo tudi pri drugih čustvih, npr. pri žalosti, jezi, strahu. Kot starši lahko iz vedenja otroka dokaj hitro razberete, da je objokan otrok žalosten in da je otrok, ki se trese, ima široko razprte oči in deluje kot otrpel, prestrašen.

Povsem zdravo in normalno je, da vsi ljudje občutimo celotno paleto čustev, tudi otroci. Se pa otroci od malega naprej učijo, kako čustva izražati in starši imate pri tem pomembno vlogo.