Categories
Otroci

Anksioznost

Projekt sofinancira

Anksioznost

Kaj se zgodi, ko smo anksiozni?

Tudi pri anksioznosti se naše telo pripravi na beg ali na boj, čeprav ni nikjer nobenega sabljastega tigra (ali požara ali prepada). Razmišljamo o tem, kaj bi lahko šlo narobe ali kje nam grozi nevarnost. Počutimo se prestrašeni. Včasih smo celo prestrašeni, pa pravzaprav niti ne vemo, zakaj. V telesu lahko čutimo še stiskanje v prsih ali trebuhu, lahko se nam vrti in imamo občutek, da bomo padli. Lahko imamo občutek, da se bo zgodilo nekaj groznega. Ti občutki so lahko zelo zastrašujoči. Včasih se zaradi tega ne moremo učiti, jesti, igrati ali spati.

Poznamo več vrst anksioznosti:

Anksioznost zaradi vsega
Nekateri otroci so zaskrbljeni skoraj vsak dan, zaradi veliko stvari in bolj močno kot večina otrok. Lahko jih skrbijo običajne stvari, na primer domače naloge, testi, ocene, da bi se zmotili, kaj si bodo drugi mislili o njih, ampak to jih skrbi pogosteje in močneje kot druge otroke. Poleg običajnih stvari jih skrbijo še vojne, vreme, denar, zdravje ali prihodnost. Če te ves čas nekaj skrbi, se težko zbereš pri delu za šolo, se redko brezskrbno igraš, včasih ne moreš jesti in lahko se zgodi, da zvečer od skrbi težko zaspiš. Nekateri otroci z anksioznostjo zaradi vsega svoje skrbi skrivajo, drugi pa se o tem pogovarjajo s svojimi starši ali drugimi. Nekateri o svojih skrbeh ves čas in vedno znova sprašujejo odrasle, lahko pa tudi druge otroke, npr. »ali bo vojna, ali je ta hrana zdrava, do kdaj moramo oddati domače branje, je kdo govoril kaj slabega o meni, kaj če bo požar, sem to dovolj lepo napisal«. Tudi če drugi odgovorijo, da je vse v redu, skrbi ne izginejo in otrok mora kmalu spet ponovno vprašati.

Anksioznost, ko moram iti nekam brez staršev
Ko damo dojenčka v naročje nekomu, ki ga ne pozna, joka. To je zato, ker še nima dovolj izkušenj in se prestraši. Tudi ko gre malček prvič v vrtec, po navadi nekaj dni joka, dokler se ne navadi vzgojiteljic, igralnice in drugih otrok. Majhen otrok za dobro počutje potrebuje svoje starše in druge odrasle, ki jih dobro pozna, npr. babico ali dedka. Ko malo zrastemo, pa po navadi ugotovimo, da je zanimivo in zabavno iti tudi stran od staršev in da je lepo potem priti nazaj. Starejši otroci tako vedno bolj z veseljem raziskujejo svet. Hodijo v vrtec in potem v šolo, gredo na rojstni dan v igralnico, na obisk k sosedom in prijateljem, doma spijo v svoji sobi in kdaj kje prespijo tudi brez staršev.

Nekaterim otrokom pa se zgodi, da anksioznosti ob ločevanju od staršev ne prerastejo. Tudi ko so starejši, jim je tudi že ob misli na poslavljanje od staršev še vedno težko, jih je strah, se slabo počutijo. Ti občutki so lahko tako neprijetni, da otrok zaradi njih ne more v šolo ali da se vsak dan, ko morajo starši v službo, zelo vznemiri, joka, jih drži za roko in ne spusti skozi vrata. Ker ne upa spustiti staršev izpred oči, zamuja rojstne dneve prijateljev, igranje pri sosedih, taborjenje, v šoli se slabo počuti, ker ga skrbi, da bi se staršem kaj zgodilo.

Anksioznost zaradi drugih ljudi
Nekateri otroci se ves čas bojijo, kaj si bodo drugi mislili ali rekli o njih. Nenehno jih je strah, da bodo rekli ali naredili kaj, zaradi česar se bodo osramotili. Skrbi jih, da bodo izpadli čudni. Nočejo biti v središču pozornosti, nočejo, da bi jih kdo opazil, gledal, zato pri pouku ne dvigujejo roke. Če jih učitelj pokliče k tabli, lahko kar obsedijo in se ne morejo premakniti ali zaradi anksioznosti ne morejo odgovoriti na vprašanje. Zelo jih je strah predstavitev pred razredom ali dela v skupini, ne morejo sami v trgovino ali na pregled k zdravniku, ker potrebujejo pomoč staršev, da govorijo namesto njih.

Posebni strahovi – fobije
Otroke, ki še hodijo v vrtec, je pogosto strah teme, pošasti, velikih živali ali glasnih zvokov, na primer grmenja ali ognjemetov. Ko se zgodi kaj takega, se prestrašijo, a jih starši lahko pomirijo. Večina otrok te strahove preraste in niso več tako močni, da bi za njihovo premagovanje potrebovali pomoč. Veliko otrokom je na primer neprijetno iti po temnem hodniku do stikala za luč, a to naredijo. Zgodi pa se, da ima otrok hud, močan strah pred neko stvarjo, na primer tako hudo se boji teme, da ne upa vstopiti v prostor, če v njem ni luči. Takemu strahu, ki je tako močan, da zaradi njega nečesa ne moremo početi, rečemo fobija. Otrok s fobijo naredi vse, da se izogne tistemu, česar se boji. Otroci s fobijo se lahko bojijo kakšne živali, na primer pajka, kače ali psa. Lahko se bojijo igel ali injekcij, krvi, bruhanja, neviht, ljudi v kostumih, teme in podobno. Pri otroku s fobijo se telo na injekcijsko iglo odzove tako, kot da je tako nevarna kot sabljasti tiger – potem lahko razumemo, kako zelo težko se jim je cepiti. 

Categories
Otroci

Kaj se zgodi, ko te je strah?

Kaj se zgodi, ko te je strah?

Projekt sofinancira

Se kdaj vprašaš, zakaj ti, ko te je strah, srce bije hitreje in hitreje dihaš? Tako se odzove naše telo že od nekdaj, vse odkar obstajamo ljudje. Rečemo, da strah telo pripravi na beg ali na boj.

Poglejmo si na primeru. Predstavljaj si, da si jamski človek, ki je živel pred 100.000 leti in pred tebe skoči lačen sabljasti tiger.

Imaš dve možnosti, kaj narediti:

1) tečeš stran, kolikor hitro moreš (to je »beg«) ali
2) primeš palico in z vso močjo tolčeš po tigru (to je »boj«).

Možnost, da bi te tiger pojedel za malico, res ni dobra! 😊

Da bi lahko tvoje noge čim hitreje tekle ali roke čim močneje udarjale, strah tvoje telo zelo hitro pripravi na akcijo, preden sploh veš, kaj se dogaja. Srce hitreje utripa in pošilja kri v mišice in možgane, da bolje delujejo. Pljuča hitro zajemajo zrak, da imajo mišice in možgani dovolj kisika, ki ga potrebujejo za delo. Zenice v očeh se povečajo, da bolje vidiš. Črevesje in mehur se upočasnita, da te ne motita pri pomembnejšem delu, kot je iskanje stranišča.

Če je strah tako koristen in dobrodošel in če je nekaterim celo všeč, zakaj pa potem sploh imamo to spletno stran in program Cool Kids?

Najbrž že veš, zakaj. Ker obstaja tudi veliko nekoristnih strahov. Pa ne samo nekoristnih. Nekateri so celo takšni, da nas motijo. Zaradi njih ne moremo početi stvari, ki nas veselijo, doseči svojih ciljev, se lepo imeti. Tisto, česar se bojimo, v resnici za nas sploh ni pomemben dogodek, pa kljub temu čutimo strah. Tako se na primer bojimo pajka, čeprav ni nevaren, ali potresa, ki se zgodi zelo zelo redko in se mu tako ali tako ne moremo izogniti.

Nekaterih stvari se torej bojimo, pa čeprav v resnici sploh niso nevarne, vendar imamo v glavi misli, ki nam pravijo, da obstaja nevarnost ali da bi se lahko zgodilo kaj neprijetnega. Tako na primer, čeprav poznaš odgovor na vprašanje, ki ga je zastavila učiteljica, ne dvigneš roke, saj se bojiš tega, da bi se ti sošolci smejali, če odgovor ne bo pravilen. In to celo, če se to v resnici ni še nikoli zgodilo.

Kadar je strah močan kot izbruh vulkana, mu rečemo panika. Panika je koristna takrat, ko na nas rjovi jezen lev, ker nam da moč, da pobegnemo.

Kadar ga občutimo ves čas po malem in tudi če za strah ni pravega razloga, nas pa večino časa kaj skrbi, temu rečemo anksioznost. Anksioznost je koristna takrat, kadar zaradi nje stvari naredimo bolje, npr. se dobro pripravimo na ustni nastop. Kadar pa na primer zaradi nje sploh ne gremo v šolo ali se namesto eno uro na bralno značko pripravljamo pet ur, takrat je nekoristna in nam je v napoto.

Categories
Otroci

Kaj se zgodi, ko doživljamo neko čustvo?

Kaj se zgodi, ko doživljamo neko čustvo?

Projekt sofinancira

– Različni občutki v telesu

Kadar smo jezni, veseli ali nas je strah, nam začne srce hitreje utripati. Kadar smo jezni ali nas je strah, napnemo mišice. Ko smo žalostni, se nam začnejo nabirati solze. Pri žalosti in pri strahu čutimo, da nas stiska v prsnem košu ali v trebuhu, ampak na različen način. Ko nas je strah, se nam lahko potijo roke ali dobimo suha usta in težko govorimo. Ne moremo dihati umirjeno. Ko smo žalostni, smo bolj počasni. Ko nas je sram, nam postane vroče in naš obraz rdeč.


– Počutimo se tako, kot razmišljamo 

Ko se zgodi nekaj, kar nas razveseli, o tem razmišljamo na dober način – na primer »kako lepo darilo sem dobil, štirka je super ocena, res mi je uspel dober met na koš«. Nasprotno pa pri dogodkih, ki nas jezijo, žalostijo ali plašijo, razmišljamo na slab način – na primer »dežurni da vedno prav meni najmanjšo sladico« ali »nihče se nikoli noče igrati z mano« ali »če grem sam v šolo, se bom izgubil«.

Neprijetna čustva nam niso všeč in se zaradi njih počutimo slabo. Še posebej neprijetno je, če so ali zelo močna ali pa če trajajo dolgo in se jih ne moremo znebiti.

Ali to pomeni, da bi bilo najbolje, če neprijetnih čustev sploh ne bi bilo?

Nikakor ne.

Čustva so kot prometni znaki, ki nas opozorijo, da je dobro nekaj narediti.

Kako?

Na primer: strah nas opozori, da je nekaj nevarno in da moramo poskrbeti, da bomo na varnem. Vsi se kdaj prestrašimo, ne glede na to, kako veliki ali pogumni smo. Lajajočemu psu se tako umaknemo in nas ne bo ugriznil. Ne plezamo po knjižnih policah ali po robu nadstreška in torej ne bomo padli ter se poškodovali. Ne stopimo preblizu tabornemu ognju in se ne bomo opekli. Če nas je malce strah, da bi dobili slabo oceno, je to lahko dobro, ker se učimo in več znamo. Ker nas je strah kazni, se ne izognemo spraševanju. Ko dobimo dobro oceno, smo veseli, pa tudi naslednjič nas je pred ocenjevanjem manj strah, ker se spomnimo, da nam je zadnjič dobro šlo.
To so koristni strahovi, zaradi katerih se izognemo nevarnosti in ostanemo živi in zdravi, ne počnemo stvari, ki bi škodile nam ali drugim, in naredimo, kar je treba. Nekateri ljudje celo uživajo, da so nekoliko prestrašeni. Zato radi gledajo grozljivke ali se vozijo na vrtiljakih.

Categories
Otroci

Kaj so čustva?​

Projekt sofinancira

Kaj so čustva?

Čustvo doživiš, ko se zgodi nekaj, kar ti je pomembno. Ko se ti približa velik pes, ki močno laja, te je strah, ker pomisliš, da bi te lahko ugriznil. Ko dobiš darilo, ki si si ga dolgo želel, se razveseliš. Če zaradi bolezni ne moreš iti na praznovanje, kjer bodo vsi tvoji prijatelji, si žalosten. Če ti ukradejo kolo ali te prehitijo v vrsti za kosilo, si jezen. Pogosto pa se čustva med seboj tudi pomešajo in si lahko na primer jezen in žalosten hkrati.

Najbolj pogosta in preprosta čustva, ki jim rečemo tudi osnovna čustva, so torej veselje, žalost, jeza in strah, pa še presenečenje in gnus. Vsi ljudje, otroci in odrasli, pa doživljamo še mnoga druga čustva, na primer zadovoljstvo, ponos, srečo, ljubezen, navdušenje, ljubosumje, zavist, zaskrbljenost, krivdo, tesnobo, tremo, sovraštvo, užaljenost in še druga. Se spomniš, kako iz osnovnih barv zmešamo nove barve, na primer iz rumene in modre zeleno? Tako se tudi iz osnovnih čustev zmešajo druga, bolj zapletena.

V čem je razlika med čustvi?

Ena zelo pomembna, ki jo opazimo takoj, je ta, da so nekatera čustva prijetna, nekatera pa neprijetna. Pomembna razlika med čustvi je tudi to, kako močna so in kako dolgo trajajo.

Včasih so močna in trajajo zelo kratek čas, npr. zelo se razjeziš, na nekoga zakričiš ali ga odrineš, potem pa se jeza hitro razkadi in je ni več.

Včasih čustvo ni zelo močno, a se tudi ne poleže in kar traja in traja – takim čustvom pa rečemo razpoloženje. Tako se na primer zgodi, da je nekdo pogosto zaskrbljen, veliko razmišlja o tem, kaj bi lahko šlo narobe, pogosto ga stiska v trebuhu, je nemiren – neprijetno čustvo ni zelo močno, vendar pa je moteče.

SCOMS Ljubljana

Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše Ljubljana je javni zavod, predan varovanju duševnega zdravja otrok in mladostnikov. Ustanoviteljica Svetovalnega centra je Mestna občina Ljubljana. Že 65. leto integriramo zdravstveno in psihopedagoško dejavnost in poleg kliničnega dela izobražujemo strokovnjake iz zdravstva, šolstva in sociale ter izdajamo strokovno literaturo ter publikacije z vzgojno vsebino za starše. Kot nosilec oz. partner smo konstantno vpeti v domače in mednarodne razvojne in raziskovalne projekte. Pomagamo otrokom, mladostnikom in staršem pri razreševanju učnih, čustvenih, vzgojnih, vedenjskih, psihosocialnih in psihiatričnih motenj in težav.

Pri našem delu združujemo in upoštevamo različna področja varovanja duševnega zdravja otrok in mladostnikov. Upoštevamo lastnosti in značilnosti tako otroka ali mladostnika kot tudi njegovega družinskega ali širšega socialnega okolja. Različni pristopi in načini dela pri obravnavi otroka, mladostnika in njegove družine nudijo večjo učinkovitost pri reševanju težav, zato naše delo poteka timsko glede na vrsto in stopnjo otrokovih/mladostnikovih težav. Obravnava lahko poteka krajši ali daljši čas pri enem ali več strokovnjakih v timu. V timsko delo včasih vključimo tudi na strokovnjake iz zunanjih inštitucij: učitelje, vzgojitelje, šolske svetovalne delavce, pediatre, nevrologe, socialne delavce, itd. V Svetovalnem centru smo med strokovnjaki zaposleni psihologi, pedopsihiatri, specialni pedagogi, pedagogi, logopedi in socialni delavci.

Cool Kids® program za premagovanje anksioznosti je bil v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja zasnovan na avstralski univerzi Macquarie v Sydneyju. Razširjen je po celem svetu in se izvaja v 24 državah (v Evropi med drugim na Danskem, Norveškem, Finskem, Švedskem, Nizozemskem, Islandiji, v Italiji …). S projektom, ki ga sofinancira Ministrstvo za zdravje, bo tako do leta 2022 uveden tudi v slovenski prostor.

Gre za strukturiran program za otroke in mladostnike z anksioznimi težavami ali motnjami. Sestavljen je iz najmanj desetih srečanj, namenjen pa je otrokom in mladostnikom od sedmega do sedemnajstega leta ter njihovim staršem. Izvaja se v skupini ali individualno in temelji na kognitivno-vedenjski terapiji ter se usmerja v učenje praktičnih spretnosti za obvladovanje anksioznosti. Vsak udeleženec (otrok oz. mladostnik in starši) ob vključitvi prejme svoj delovni zvezek, s pomočjo katerega sodeluje v obravnavi in vaje izvaja tudi doma.

Program Cool Kids je bil deležen precejšnje pozornosti raziskovalcev in rezultati kažejo, da gre za učinkovit program. Pri otrocih in mladostnikih se ob zaključku programa opažajo pomembni pozitivni izidi na področju duševnega zdravja in izboljšanja na področju kvalitete življenja. Od 60 do 77 % otrok in mladostnikov, ki so pred vključitvijo v program imeli katero od diagnoz anksiozne motnje, po zaključku kriterijev za diagnozo ne izpolnjuje več. V tujini se je izkazal kot učinkovit pri terapiji anksioznih motenj ter zmanjševanju tveganja za sopojavne motnje, pozitivni učinki programa pa so dolgotrajni. Med učinki raziskovalci navajajo tako zmanjšano anksioznost, sramežljivost in zaskrbljenost kot tudi večjo prisotnost v šoli, uspešnost, samozaupanje ter večje število otrokovih prijateljev.