Categories
Projekt

Partnerji

Projekt sofinancira

PARTNERJI

Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše Ljubljana, Gotska ulica 18

Je javni zavod, predan varovanju duševnega zdravja otrok in mladostnikov. Ustanoviteljica Svetovalnega centra je Mestna občina Ljubljana. Že 65. leto integriramo zdravstveno in psihopedagoško dejavnost in poleg kliničnega dela izobražujemo strokovnjake iz zdravstva, šolstva in sociale ter izdajamo strokovno literaturo ter publikacije z vzgojno vsebino za starše. Kot nosilec oz. partner smo konstantno vpeti v domače in mednarodne razvojne in raziskovalne projekte. Pomagamo otrokom, mladostnikom in staršem pri razreševanju učnih, čustvenih, vzgojnih, vedenjskih, psihosocialnih in psihiatričnih motenj in težav.

Pri našem delu združujemo in upoštevamo različna področja varovanja duševnega zdravja otrok in mladostnikov. Upoštevamo lastnosti in značilnosti tako otroka ali mladostnika kot tudi njegovega družinskega ali širšega socialnega okolja. Različni pristopi in načini dela pri obravnavi otroka, mladostnika in njegove družine nudijo večjo učinkovitost pri reševanju težav, zato naše delo poteka timsko glede na vrsto in stopnjo otrokovih/mladostnikovih težav. Obravnava lahko poteka krajši ali daljši čas pri enem ali več strokovnjakih v timu. V timsko delo včasih vključimo tudi na strokovnjake iz zunanjih inštitucij: učitelje, vzgojitelje, šolske svetovalne delavce, pediatre, nevrologe, socialne delavce itd. V Svetovalnem centru smo med strokovnjaki zaposleni psihologi, pedopsihiatri, specialni pedagogi, pedagogi, logopedi in socialni delavci.

Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše Maribor, Lavričeva ulica 5

Je javni zavod na področju vzgoje in izobraževanja, ki deluje od leta 1952. Ustanoviteljica in glavna financerka je Mestna občina Maribor, s storitvami pa smo dostopni več kot 25 občinam, s katerimi letno sklepamo pogodbe o financiranju. V Svetovalnem centru smo zaposleni psihologi, specialni pedagogi, socialni delavci, socialni pedagogi in pedagogi. Naše poslanstvo je pomoč otrokom in mladostnikom z učnimi, čustvenimi in vedenjskimi težavami, staršem, ki se srečujejo z dilemami vzgoje, partnerstva ali posledic razvojnih posebnosti in motenj svojih otrok ter strokovnim delavcem vrtcev in šol za podporo pri strokovnem delu in v okviru timske obravnave otroka. Izdajamo publikacije za starše in strokovne delavce. Kot partnerji sodelujemo v projektih na področju šolstva in zdravstva.

Zdravstveni dom Ljubljana, Center za duševno zdravje Vič – Rudnik, Šestova ulica 10

Ustanovljen je bil s strani Mestne občine Ljubljana in je največja zdravstvena ustanova na primarni ravni v Sloveniji s skoraj 1600 zaposlenimi, blizu 500.000 opredelitvami pacientov in preko 2,8 milijona obiskov pacientov letno.
V ZD Ljubljana opravljamo osnovno zdravstveno dejavnost, znotraj katere deluje več strokovnih področij, kot so zdravstveno varstvo odraslih in otrok, nujna medicinska pomoč, patronažna dejavnost, zdravstveno-vzgojna dejavnost, fizioterapija, laboratorijska diagnostika, ultrazvočna in rentgenska diagnostika, specialistična ambulantna dejavnost ter raziskovalna dejavnost. Posebno skrb namenjamo ranljivim skupinam, tako imamo vzpostavljeno tudi Ambulanto s posvetovalnico za osebe brez zdravstvenega zavarovanja – Pro bono. Pomoč odvisnikom nudimo v največjem Centru za preprečevanje in zdravljenje odvisnih od prepovedanih drog v Sloveniji. Od leta 2015 delujeta Mediacijski center, ki zaposlenim, bolnikom in drugim udeležencem v zdravstvu nudi nevtralno okolje in zaupen prostor za reševanje sporov s pomočjo mediacije, ter Inštitut za raziskave in razvoj osnovnega zdravstva z namenom opravljanja znanstveno-raziskovalnega dela s področja medicinskih ved in razvojne dejavnosti na področju osnovnega zdravstvenega varstva. Poglavitna naloga enote je razvijati in iskati nove ali dodatne možnosti oskrbe pacientov.

V ZDL 27 timov pediatrov in 28 timov šolskih zdravnikov skrbi za 66.317 otrok in mladostnikov, za otroke z motnjami v razvoju pa pet timov razvojnih pediatrov. Za populacijo otrok in mladostnikov s tveganji, težavami ali že opredeljenimi duševnimi in razvojnimi motnjami oz. težavami v psihosocialnem funkcioniranju izvajamo preventivno in kurativno dejavnost v naših centrih za duševno zdravje na petih lokacijah. Delujemo interdisciplinarno – povezujemo se med dejavnostmi znotraj ZDL, z drugimi zdravstvenimi zavodi, s šolami, vrtci, centri za socialno delo in drugimi zavodi s področja socialnega varstva. V tej dejavnosti je zaposlenih pet psihologinj in štiri klinične psihologinje, tri psihologinje pa v dejavnosti razvojnih ambulant; v letu 2019 smo v dejavnosti psihologija in klinična psihologija opravili 6999 obravnav. V okviru obeh dejavnosti delujejo še logopedinje, specialne pedagoginje, delovne terapevtke in nevrofizioterapevtke ter socialne delavke; za potrebe ZDL specializirata dva specializanta otroške in mladostniške psihiatrije.

 

Center za duševno zdravje otrok in mladostnikov  v okviru Zdravstvenega doma Velenje, Vodnikova cesta 1

Prizadevamo si za prepoznavnost in dostopnost psiholoških storitev na območju Šaleške in Zgornje Savinjske doline. V CZDOM smo zaposlene ena specialistka klinične psihologije, dve specializantki klinične psihologinje, psihologinja, delovna terapevtka, dve logopedinji ter ena srednja in ena diplomirana medicinska sestra. Zaradi prepoznavanja vedno večje potrebe po kvalitetni celostni obravnavi težav in motenj na področju duševnega zdravja v našem okolju si prizadevamo za širjenje mreže strokovnjakov, redno dodano izobraževanje zaposlenih in za uvajanje z dokazi podprtih oblik intervencij. Z izvajanjem preventivnih sistematskih psiholoških pregledov in treningov starševstva Neverjetna leta skušamo delovati v smeri pravočasnega odkrivanja in obravnavanja motenj in težav na področju duševnega zdravja.

V Zdravstvenem domu Velenje se zavzemamo za kvalitetno, multidisciplinarno obravnavo duševnih motenj otrok, mladostnikov ter njihovih staršev, pri delu se povezujemo z vrtci, šolami in centri za socialno delo. Psihološka obravnava otrok, mladostnikov in odraslih je sicer v Zdravstvenem domu Velenje na voljo že od sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko se je po državi vzpostavljala mreža služb za mentalno zdravje.

Categories
Starši

Kaj s strani staršev pomaga in kaj ne

KAJ S STRANI STARŠEV POMAGA IN KAJ NE

Projekt sofinancira

Čeprav je staršem težko gledati otroka, ki trpi zaradi strahov in tesnobe, pa umik vseh stresorjev, ki sprožijo take občutke, otroku na dolgi rok ne pomaga. Na ta način sicer otrokovo anksioznost lahko preprečite, vendar pa s tem zmanjšujete priložnosti, da se otrok nauči obremenjujoča čustva tolerirati in delovati njim navkljub.

Prav tako je pomembno, da starši ne sodelujete pri otrokovem izogibanju situacijam, v katerih ga je strah. Na ta način sicer kratkoročno omilite anksiozne občutke, vendar pa se dolgoročno strah na ta način le vzdržuje in krepi. Če otrok postane v neki situaciji vznemirjen in prične jokati (kar je odraz stiske), starši pa mu omogočite umik iz situacije ali umaknete predmet strahu, se krepi naslednja strategija spoprijemanja: kadar me je strah, potrebujem nekoga, da me reši, sam tega ne zmorem. Tako se vzpostavi začarani krog. Če je npr. otroka večer pred testom strah, ga boli trebušček in mu je slabo, želi ostati naslednji dan doma. Če mu to omogočite, se hitro bolje počuti, saj se izogne pisanju testa. Vendar pa na dolgi rok težava ostaja, saj bo moral znanje izkazati ob drugi priložnosti.

Pomembno je, da ste starši do otroka realistični in pošteni. Otroku npr. ne morete zagotoviti, da ne bo dobil enke na testu ali da se mu drugi otroci ne bodo smejali pri predstavitvi seminarske naloge. Lahko pa izrazite zaupanje v to, da bo z otrokom vse v redu in da bo zmožen izkušnjo prenesti. Prav tako mu lahko zagotovite, da se bo sčasoma počutil bolje, če se bo s svojim strahom soočil. S tem mu krepite zaupanje, da bo situaciji kos.

Trudite se razumeti otrokova čustva, čeprav sami morda čutite drugače. Dobro je, da ne zmanjšujete pomena strahu, niti da ga ne krepite. Otroka empatično poslušajte in mu pomagajte razumeti, glede česa je zaskrbljen ali prestrašen. Spodbujajte ga, da se bo zmogel soočiti s strahom, in bodite ob njem.

Pri opogumljanju otroka, da govori o svojih čustvih, se starši poskušajte izogniti direktnim vprašanjem, s katerimi mu že vi sporočate, kako naj bi se počutil, na primer »Te je strah testa?« ali »Se bojiš sosedovega psa?«. Raje postavite odprta vprašanja npr. »Kako se počutiš glede jutrišnjega testa?«.

Starši včasih nezavedno in nenamerno krepite otrokove strahove s tonom glasu ali z lastno telesno napetostjo. Če je npr. imel otrok slabo izkušnjo s psom, vas lahko ob naslednjem srečanju s psom skrbi, kako se bo otrok odzval ter tako nezavedno vplivate na otroka. Pomembno je, da to pri sebi prepoznate in ubesedite. S tem otroku pomagate razumeti, kaj doživlja, ter ga spodbujate, da svoje strahove premaga.

 KAJ LAHKO KOT STARŠI STORIMO?

Prva stvar, ki jo lahko kot starši storite, je, da se z otrokom pogovarjate o njegovi anksioznosti in skrbeh, ki jih morda ima. Zagotovite mu, da mu verjamete in razumete, kako se počuti. Pri starejših otrocih bo pomagalo, če mu razložite, kaj je to anksioznost in kakšne učinke ima na naše telo. 

Pomembno je, da k otroku pristopate mirni in da sami niste anksiozni ter da do otroka niste pretirano zaščitniški. Ne spodbujajte izogibanja situacijam/ljudem/objektom, ki pri otroku povzročajo neprijetne občutke, temveč mu pomagajte najdi rešitve, da se z njimi sooči. Z otrokom lahko vadite enostavne tehnike sproščanja, kot je globoko, počasno dihanje. Še posebej pri mlajših otrocih je lahko v pomoč preusmerjanje pozornosti na prijetne misli/aktivnosti, ko imajo zaskrbljujoče misli.

KJE POISKATI POMOČ?

Če je vaš otrok izrazito zaskrbljen in ga anksioznost pomembno ovira pri njegovem vsakodnevnem funkcioniranju ter vaša pomoč ne zadostuje, je dobro poiskati strokovno pomoč. Prvi stik s psihologom boste z vašim otrokom najlažje navezali v šoli, ki jo obiskuje vaš otrok. Mladostnika spodbudite, da se pri šolskem psihologu oglasi sam. Ta bo vam in vašemu otroku svetoval ali pa vsaj priporočil, kam se obrniti po nadaljnjo pomoč. 

Nadalje se lahko obrnete na otrokovega pediatra, ki vas bo, če bo to potrebno, napotil na specialistično obravnavo k terapevtsko usposobljenim psihologom ali pedopsihiatrom. Omenjene najdete v centrih za duševno zdravje otrok in mladostnikov, ki delujejo v okviru zdravstvenih domov ali v svetovalnih centrih za otroke, mladostnike in starše.

KAKO POTEKA POMOČ?

Pri spoprijemanju z anksioznostjo se je kot najbolj učinkovita izkazala kognitivno-vedenjska terapija. Gre za terapijo, v kateri se o strahovih pogovarjamo, jih podrobno spoznavamo in skupaj iščemo načine za učinkovito soočanje z njimi. Na prvem srečanju ste prisotni starši ali eden od staršev z otrokom. Pri starejših otrocih nadaljnja srečanja običajno potekajo individualno le z otrokom oz. mladostnikom, brez prisotnosti staršev, pri mlajših pa lahko tudi ob vaši prisotnosti. V vsakem primeru ste starši vključeni v obravnavo zato, da boste vašega otroka bolje razumeli in mu doma pomagali pri izvajanju terapevtskih nalog. 

Kognitivno-vedenjski terapevt bo vašega otroka naučil, da njegove misli vplivajo na njegovo počutje. Prav tako ga bo naučil, da postanejo strahovi močnejši, če se jim izogiba, in da se zmanjšajo ali celo povsem izginejo, ko se z njimi sooča. Starši se boste naučili, kako se odzivati na anksiozno vedenje otroka in kako pomagati otroku pri soočanju z njegovimi strahovi. Otroci se bodo naučili veščin spoprijemanja s skrbmi in strahovi. 

Če je anksioznost pri otroku zelo močna in dolgotrajna, pa obstaja tudi možnost uvedbe zdravil, ki jih predpiše specialist pedopsihiater, s katerimi se otroku lahko olajša proces spoprijemanja z anksioznostjo.

Categories
Mladostniki

Anksioznost in anksiozne motnje

Projekt sofinancira

Anksioznost in anksiozne motnje

Čeprav ni nikjer nobenega sabljastega tigra (ali požara ali prepada), ko smo anksiozni, razmišljamo o tem, kaj bi lahko šlo narobe ali kje nam grozi nevarnost. Počutimo se prestrašeni. Včasih smo lahko tudi prestrašeni, čeprav pravzaprav niti ne vemo, zakaj. V telesu lahko čutimo še stiskanje v prsih ali trebuhu, lahko se nam vrti in imamo občutek, da bomo padli. Lahko imamo občutek, da se bo zgodilo nekaj groznega. Ti občutki so lahko zelo zastrašujoči. Včasih se zaradi tega ne moremo učiti, jesti, igrati ali spati.
Približno enega izmed desetih otrok in mladostnikov/mladostnic anksioznost ovira v vsakodnevnem življenju.

Anksiozne motnje se razlikujejo od običajne anksioznosti po tem, da je anksioznost intenzivnejša, dolgotrajnejša in nas ovira pri dejavnostih v vsakdanjem življenju. Anksiozne motnje se lahko kažejo kot neizmeren strah, huda bojazen, stalna nervoznost, neskončne skrbi. Oseba se počuti preobremenjeno, raztreseno, napeto in vedno na preži. Obstajajo različne oblike anksioznih motenj z različnimi simptomi, ki se lahko pojavijo naenkrat ali pa se postopoma razvijejo, dokler oseba ne opazi, da je nekaj narobe. Pogosto se dogaja, da tisti, ki razvijejo anksiozno motnjo, ne vedo, kaj je razlog njihovih intenzivnih skrbi in občutkov.

Poznamo več vrst anksioznih motenj:

Socialna fobija ali anksioznost

V mladostništvu je to, kaj o tebi mislijo drugi, lahko zelo pomembno zate. Nekatere mladostnike/mladostnice pa ves čas skrbi, kaj si bodo drugi mislili ali rekli o njih. Nenehno jih je strah, da bodo rekli ali naredili kaj, zaradi česar se bodo osramotili. Skrbi jih, da bodo izpadli čudni. Nočejo biti v središču pozornosti in nočejo, da bi jih kdo opazil. Če jih učitelj pokliče k tabli, lahko kar obsedijo in se ne morejo premakniti ali zaradi anksioznosti ne morejo odgovoriti na vprašanje. Najpogostejša socialna fobija je strah pred javnim nastopanjem. Pogosto se mladostniki/mladostnice s socialno fobijo bojijo predstavitev pred razredom ali dela v skupini, ne morejo sami v trgovino ali na pregled k zdravniku, ker potrebujejo pomoč staršev, da govorijo namesto njih.

Generalizirana anksiozna motnja/anksioznost zaradi vsega

Pri generalizirani anksiozni motnji mladostnike/mladostnice pogosto mučijo skrbi, nad katerimi nimajo nadzora. Skrbi so pogosto vezane na uspeh v šoli ali pri športu ali glede zdravja in varnosti družinskih članov kot tudi skrbi, vezane na prihodnost. Pogosto pomislijo na najslabše, kar bi se lahko zgodilo. Poleg skrbi in strahov se razvijejo tudi telesni simptomi, kot so glavobol, bolečine v prsih, utrujenost, napete mišice, razdražljiv želodec, bruhanje, nespečnost. Generalizirana anksiozna motnja lahko vodi v odklanjanje šole ali izogibanje socialnim aktivnostim. 

Panična motnja

Za panično motnjo so značilne nenadne epizode hude zaskrbljenosti ali močnega strahu, ki se pojavi brez očitnega razloga. Intenzivna panika lahko traja nekaj minut, v nekaterih primerih pa se lahko še nekaj časa vrača v valovih. Med paniko se lahko pojavijo naslednji simptomi: oteženo dihanje ali občutek dušenja, razbijanje srca ali pospešen srčni utrip, omotica, moteno ravnotežje ali omedlevica, tresenje ali drhtenje, občutek cmoka v grlu, potenje, slabost ali bolečine v trebuhu, občutek neresničnosti, otrplost ali mravljinci v dlaneh in stopalih, vročinski oblivi in mrazenje, bolečine ali neprijeten občutek v prsnem košu, strah, da se ti bo zmešalo, strah pred smrtjo. Čeprav so našteti simptomi lahko zelo neprijetni in strašljivi, pa panični napad sam po sebi ni nevaren.

Agorafobija

Mladostniki/mladostnice z agorafobijo se bojijo tistih situacij, iz katerih je umik lahko težaven, ali pa situacij, ko bi težko dobili pomoč, če bi šlo kaj narobe. Mladostniki/mladostnice se izogibajo različnim situacijam, na primer javnim prostorom, kot so trgovine in restavracije, zaprtim ali omejenim prostorom, kot so predori, mostovi ali frizerski stol, javnim prevoznim sredstvom, kot so vlak, avtobus, ali letalo. Glavni strah je torej povezan z občutkom brezizhodnosti, pogosto pa se tem strahovom pridruži še močan strah pred paničnimi napadi.

Specifične fobije

Za specifične fobije sta značilna močan strah in izogibanje določeni vrsti objekta ali situaciji. Med najpogostejšimi specifičnimi fobijami so: strah pred živalmi, na primer pred kačami, netopirji, podganami, pajki, strah pred višino, strah pred dvigali, strah pred letali, strah pred zdravnikom ali zobozdravnikom, strah pred gromom in strelo, strah pred krvavo poškodbo, strah pred boleznijo. Zanimivo je, da imamo strokovnjaki za skoraj vsako fobijo posebno ime in nekatera so prav zanimiva in jih je kar težko izgovoriti – na primer koumpounofobija je močan strah pred gumbi, entomofobija pa je strah pred žuželkami.

Obsesivno-kompulzivna motnja (OKM)

Ljudje z obsesivno-kompulzivno motnjo lahko po več ur čistijo, pospravljajo, preverjajo ali urejajo stvari do take mere, da te dejavnosti ovirajo preostala področja njihovega življenja. Obsesije so ponavljajoče se in nehotene ideje, misli, podobe ali vzgibi, ki se zdijo nerazumni, a se mladostniku/mladostnici vseeno znova in znova vrivajo v misli. Med njimi so lahko podobe nasilja, misli, da bi bili nasilni do drugih, ali strahovi, da so pustili prižgane luči ali štedilnik oziroma odklenjena vrata, in vse te misli v sebi nosijo nek strašljiv pomen. Kompulzije pa so vedenja ali obredi, s katerimi mladostnik/mladostnica prežene anksioznost, ki so jo povzročile obsesije. Večkrat si na primer na točno določen način umije roke, da bi pregnal strah pred okužbami. Najpogostejše kompulzije so umivanje, preverjanje, ponavljanje in štetje.

Categories
Otroci

Anksioznost

Projekt sofinancira

Anksioznost

Kaj se zgodi, ko smo anksiozni?

Tudi pri anksioznosti se naše telo pripravi na beg ali na boj, čeprav ni nikjer nobenega sabljastega tigra (ali požara ali prepada). Razmišljamo o tem, kaj bi lahko šlo narobe ali kje nam grozi nevarnost. Počutimo se prestrašeni. Včasih smo celo prestrašeni, pa pravzaprav niti ne vemo, zakaj. V telesu lahko čutimo še stiskanje v prsih ali trebuhu, lahko se nam vrti in imamo občutek, da bomo padli. Lahko imamo občutek, da se bo zgodilo nekaj groznega. Ti občutki so lahko zelo zastrašujoči. Včasih se zaradi tega ne moremo učiti, jesti, igrati ali spati.

Poznamo več vrst anksioznosti:

Anksioznost zaradi vsega
Nekateri otroci so zaskrbljeni skoraj vsak dan, zaradi veliko stvari in bolj močno kot večina otrok. Lahko jih skrbijo običajne stvari, na primer domače naloge, testi, ocene, da bi se zmotili, kaj si bodo drugi mislili o njih, ampak to jih skrbi pogosteje in močneje kot druge otroke. Poleg običajnih stvari jih skrbijo še vojne, vreme, denar, zdravje ali prihodnost. Če te ves čas nekaj skrbi, se težko zbereš pri delu za šolo, se redko brezskrbno igraš, včasih ne moreš jesti in lahko se zgodi, da zvečer od skrbi težko zaspiš. Nekateri otroci z anksioznostjo zaradi vsega svoje skrbi skrivajo, drugi pa se o tem pogovarjajo s svojimi starši ali drugimi. Nekateri o svojih skrbeh ves čas in vedno znova sprašujejo odrasle, lahko pa tudi druge otroke, npr. »ali bo vojna, ali je ta hrana zdrava, do kdaj moramo oddati domače branje, je kdo govoril kaj slabega o meni, kaj če bo požar, sem to dovolj lepo napisal«. Tudi če drugi odgovorijo, da je vse v redu, skrbi ne izginejo in otrok mora kmalu spet ponovno vprašati.

Anksioznost, ko moram iti nekam brez staršev
Ko damo dojenčka v naročje nekomu, ki ga ne pozna, joka. To je zato, ker še nima dovolj izkušenj in se prestraši. Tudi ko gre malček prvič v vrtec, po navadi nekaj dni joka, dokler se ne navadi vzgojiteljic, igralnice in drugih otrok. Majhen otrok za dobro počutje potrebuje svoje starše in druge odrasle, ki jih dobro pozna, npr. babico ali dedka. Ko malo zrastemo, pa po navadi ugotovimo, da je zanimivo in zabavno iti tudi stran od staršev in da je lepo potem priti nazaj. Starejši otroci tako vedno bolj z veseljem raziskujejo svet. Hodijo v vrtec in potem v šolo, gredo na rojstni dan v igralnico, na obisk k sosedom in prijateljem, doma spijo v svoji sobi in kdaj kje prespijo tudi brez staršev.

Nekaterim otrokom pa se zgodi, da anksioznosti ob ločevanju od staršev ne prerastejo. Tudi ko so starejši, jim je tudi že ob misli na poslavljanje od staršev še vedno težko, jih je strah, se slabo počutijo. Ti občutki so lahko tako neprijetni, da otrok zaradi njih ne more v šolo ali da se vsak dan, ko morajo starši v službo, zelo vznemiri, joka, jih drži za roko in ne spusti skozi vrata. Ker ne upa spustiti staršev izpred oči, zamuja rojstne dneve prijateljev, igranje pri sosedih, taborjenje, v šoli se slabo počuti, ker ga skrbi, da bi se staršem kaj zgodilo.

Anksioznost zaradi drugih ljudi
Nekateri otroci se ves čas bojijo, kaj si bodo drugi mislili ali rekli o njih. Nenehno jih je strah, da bodo rekli ali naredili kaj, zaradi česar se bodo osramotili. Skrbi jih, da bodo izpadli čudni. Nočejo biti v središču pozornosti, nočejo, da bi jih kdo opazil, gledal, zato pri pouku ne dvigujejo roke. Če jih učitelj pokliče k tabli, lahko kar obsedijo in se ne morejo premakniti ali zaradi anksioznosti ne morejo odgovoriti na vprašanje. Zelo jih je strah predstavitev pred razredom ali dela v skupini, ne morejo sami v trgovino ali na pregled k zdravniku, ker potrebujejo pomoč staršev, da govorijo namesto njih.

Posebni strahovi – fobije
Otroke, ki še hodijo v vrtec, je pogosto strah teme, pošasti, velikih živali ali glasnih zvokov, na primer grmenja ali ognjemetov. Ko se zgodi kaj takega, se prestrašijo, a jih starši lahko pomirijo. Večina otrok te strahove preraste in niso več tako močni, da bi za njihovo premagovanje potrebovali pomoč. Veliko otrokom je na primer neprijetno iti po temnem hodniku do stikala za luč, a to naredijo. Zgodi pa se, da ima otrok hud, močan strah pred neko stvarjo, na primer tako hudo se boji teme, da ne upa vstopiti v prostor, če v njem ni luči. Takemu strahu, ki je tako močan, da zaradi njega nečesa ne moremo početi, rečemo fobija. Otrok s fobijo naredi vse, da se izogne tistemu, česar se boji. Otroci s fobijo se lahko bojijo kakšne živali, na primer pajka, kače ali psa. Lahko se bojijo igel ali injekcij, krvi, bruhanja, neviht, ljudi v kostumih, teme in podobno. Pri otroku s fobijo se telo na injekcijsko iglo odzove tako, kot da je tako nevarna kot sabljasti tiger – potem lahko razumemo, kako zelo težko se jim je cepiti. 

Categories
Mladostniki

Kaj se zgodi, ko te je strah?

KAJ SE ZGODI, KO TE JE STRAH?

Projekt sofinancira

Se kdaj vprašaš, zakaj ti, ko te je strah, srce bije hitreje in hitreje dihaš? Tako se odzove naše telo že od nekdaj, vse odkar obstajamo ljudje. Strah tako pripravi telo na beg ali na boj.

Poglejmo si na primeru. Predstavljaj si, da si jamski človek, ki je živel pred 100.000 leti in pred tebe skoči lačen sabljasti tiger. Imaš dve možnosti, kaj narediti:

1) tečeš stran, kolikor hitro moreš (to je »beg«), ali

2) primeš palico in z vso močjo tolčeš po tigru (to je »boj«).

Možnost, da bi te tiger pojedel za malico, res ni dobra! 😊

Da lahko čim hitreje tečeš ali z rokami čim močneje udarjaš, strah tvoje telo zelo hitro pripravi na akcijo, preden sploh zares veš, kaj se dogaja. Srce hitreje utripa in pošilja kri v mišice in možgane, da bolje delujejo. Pljuča hitro zajemajo zrak, da imajo mišice in možgani dovolj kisika, ki ga potrebujejo za delo. Zenice v očeh se povečajo, da bolje vidiš. Črevesje in mehur se upočasnita, da te ne motita z nujnim iskanjem stranišča.

Če je strah celo koristen in dobrodošel in če je nekaterim celo všeč, zakaj pa potem sploh imamo to spletno stran in program Cool Kids?

Najbrž že veš, zakaj. Ker obstaja tudi veliko nekoristnih strahov. Pa ne samo nekoristnih. Nekateri so celo takšni, da nas motijo. Zaradi njih ne moremo početi stvari, ki nas veselijo, doseči svojih ciljev, se imeti lepo. Tisto, česar se bojimo, v resnici morda za nas sploh ni pomemben dogodek, pa kljub temu čutimo strah. Tako se na primer bojimo pajka, čeprav ni nevaren, ali potresa, ki se zgodi zelo zelo redko in se mu tako ali tako ne moremo izogniti. Nekaterih stvari se torej bojimo, pa čeprav v resnici sploh niso nevarne, vendar imamo v glavi misli, ki nam pravijo, da obstaja nevarnost ali da bi se lahko zgodilo kaj neprijetnega. Tako na primer, čeprav poznaš odgovor na vprašanje, ki ga je zastavila učiteljica, ne dvigneš roke, saj se bojiš tega, da bi se ti sošolci smejali, če odgovor ne bo pravilen. In to celo, če se to v resnici ni še nikoli zgodilo.

Kadar je strah zelo močan in se pojavi nenadno, mu rečemo panika. Kadar strah občutimo ves čas po malem in tudi če za strah ni pravega razloga, nas pa večino časa kaj skrbi, temu rečemo anksioznost. Anksioznost je koristna takrat, kadar zaradi nje stvari naredimo bolje, npr. se dobro pripravimo na ustni nastop. Kadar pa zaradi nje sploh ne gremo v šolo ali se namesto eno uro na bralno značko pripravljamo pet ur, takrat je nekoristna in nam je v napoto.

POMOČ

Je vedno anksioznost tista, ki zmaga, ali lahko zmagamo tudi mi?
Dobra novica je, da se lahko naučimo, kako biti močnejši od anksioznosti. Ko to znamo, postane anksioznost počasi vse manjša in nas vse manj ovira.

Lahko kaj naredim tudi sam?

Če opaziš, da imaš kakšne strahove, ki te motijo, se lahko odločiš in začneš trenirati obvladovanje strahu. Podobno kot pri športu se tudi tukaj začne z lažjimi vajami. Pomembno je, da vztrajaš in takrat, ko te je strah, ne pobegneš. O anksioznosti namreč vemo to, da če iz situacije ne pobegnemo, ampak vztrajamo, sčasoma postaja vedno manjša.

Če bi ti bilo lažje imeti pri spoprijemanju s strahovi pomočnika ali če so strahovi večji in se sam ne upaš spopasti z njimi, se o tem pogovori z nekom od odraslih, ki jim zaupaš. To so lahko starši, stari starši, učitelj, trener ali šolska svetovalna delavka, pa tudi kdo drug. Pomaga lahko tudi, če se o svojih strahovih pogovoriš z dobrim prijateljem, bratom ali sestro, ki jim zaupaš. Morda izveš, da je tudi druge mladostnike/mladostnice česa strah in da strah ni nekaj, kar doživljaš samo ti in kar moraš skrivati.

Kje lahko dobim pomoč?

Anksioznost se je mogoče naučiti obvladovati. Nekateri mladostniki/mladostnice imajo toliko skrbi in strahov, da se zaradi njih zelo slabo počutijo, ne morejo početi stvari, ki bi si jih želeli, zamujajo dobre stvari s prijatelji in družino, ne morejo sodelovati pri pouku in se učiti. 

Če kaj od tega velja tudi zate, prosi starše, da ti pomagajo najti pomoč. Pomoč lahko dobiš v šolski svetovalni službi, lahko pa starši izven šole poiščejo strokovnjaka, ki pozna načine, kako se naučiti obvladati anksioznost.

Kaj pomaga?

Pomagajo pogovori, po katerih bolje razumeš, kaj in zakaj se ti dogaja, ko te je strah. Ko nekaj razumemo, to tudi lažje obvladamo. Pomembno je, da svojemu pomočniku odkrito opišeš, kaj čutiš, razmišljaš in narediš v trenutkih, ko se pojavi tesnoba. Tako bosta skupaj poskušala razumeti, kako se je pri tebi naselila anksioznost, in skupaj naredila načrt, kako jo zmanjšati in ukrotiti. Naučiš se lahko različnih načinov premagovanja anksioznosti.

Zelo dober način, kako obvladamo anksioznost, je, da se naučimo ustaviti oziroma spremeniti razmišljanje, ki povzroča, da nas je strah. Strah in tudi druga neprijetna močna čustva lažje obvladamo tudi, če se naučimo umiriti. Lahko se naučiš umirjanja z dihanjem in umirjanja s sproščanjem mišic.

Skupaj s pomočnikom in s starši boste naredili načrt, ki bo primeren zate, da vadiš po majhnih korakih. Anksioznost ne more čisto izginiti, saj kot smo že omenili, je kdaj tudi koristna, lahko pa se pomembno zmanjša. Za to je potrebnega nekaj časa in treninga, ampak postopoma lahko počneš večino stvari, zamujenih zaradi strahu.

Categories
Starši

Anksiozne motnje

ANKSIOZNE MOTNJE

Projekt sofinancira

Otroke in mladostnike lahko prizadenejo različne anksiozne motnje.

Generalizirana anksiozna motnja (GAM)

Otrok oz. mladostnik z GAM je zaskrbljen vsak dan in glede veliko različnih stvari. Običajno otroke skrbijo npr. šolski testi in ustna spraševanja, domače naloge, da bodo naredili napake itd. Otroke, ki imajo GAM, pa skrbi zelo močno in zelo pogosto. Skrbi jih tudi glede stvari, za katere ne bi niti pomislili, da so lahko vzrok skrbi, npr. rojstnodnevna zabava, šolski odmori, malice, igra s prijatelji, vožnja z avtobusom. Prav tako so zaskrbljeni zaradi vojn, vremena ali prihodnosti. Skrbi jih tudi za njihove družinske člane, prijatelje, glede zdravja in varnosti. Nenehna zaskrbljenost predstavlja pomembno oviro v vsakdanjem življenju. Vpliva na to, da ne morejo biti pozorni in slediti pouku, da so ves čas napeti in se ne morejo sprostiti, težko zaspijo ali izgubijo apetit. Pogosto se skrb odraža tudi v telesnih težavah – slabo jim je, boli jih trebušček, zato izostajajo iz šole, prikrajšani pa so tudi za igro in druženje s prijatelji.

Nekateri otroci, ki imajo tovrstne težave, skrbi in strahove zadržijo zase. Nekateri se lahko pogovorijo s starši ali učitelji. Pogosto pa veliko sprašujejo glede nečesa, kar jih skrbi in iščejo zagotovila pri starših, učiteljih in drugih pomembnih odraslih. Vendar pa svoje skrbi težko izpustijo in jim nasveti in zagotovila – ne glede na to, koliko jih dobijo – ne pomagajo.

Otrok oz. mladostnik z GAM je zaskrbljen vsak dan in glede veliko različnih stvari. Običajno otroke skrbijo npr. šolski testi in ustna spraševanja, domače naloge, da bodo naredili napake itd. Otroke, ki imajo GAM, pa skrbi zelo močno in zelo pogosto. Skrbi jih tudi glede stvari, za katere ne bi niti pomislili, da so lahko vzrok skrbi, npr. rojstnodnevna zabava, šolski odmori, malice, igra s prijatelji, vožnja z avtobusom. Prav tako so zaskrbljeni zaradi vojn, vremena ali prihodnosti. Skrbi jih tudi za njihove družinske člane, prijatelje, glede zdravja in varnosti. Nenehna zaskrbljenost predstavlja pomembno oviro v vsakdanjem življenju. Vpliva na to, da ne morejo biti pozorni in slediti pouku, da so ves čas napeti in se ne morejo sprostiti, težko zaspijo ali izgubijo apetit. Pogosto se skrb odraža tudi v telesnih težavah – slabo jim je, boli jih trebušček, zato izostajajo iz šole, prikrajšani pa so tudi za igro in druženje s prijatelji.

Nekateri otroci, ki imajo tovrstne težave, skrbi in strahove zadržijo zase. Nekateri se lahko pogovorijo s starši ali učitelji. Pogosto pa veliko sprašujejo glede nečesa, kar jih skrbi in iščejo zagotovila pri starših, učiteljih in drugih pomembnih odraslih. Vendar pa svoje skrbi težko izpustijo in jim nasveti in zagotovila – ne glede na to, koliko jih dobijo – ne pomagajo.

 Separacijska anksiozna motnja (SAM)

Otrok oz. mladostnik doživlja izrazito tesnobo ob ločitvi od doma in oseb, na katere je čustveno navezan (starši, skrbniki, sorojenci …). Pri dojenčkih in majhnih otrocih so težave z ločitvijo od staršev pogoste in so del normalnega duševnega razvoja. Pri starejših otrocih ali mladostnikih pa takšnega odzivanja več ne pričakujemo, saj naj bi le-tega z razvojem presegli. Otroci s SAM čutijo izrazito tesnobo, če so stran od staršev ali doma ali pa le vedo, da se bodo od njih oddaljili. To lahko izražajo preko telesnih težav – tožijo, da jim je slabo ali da jih boli trebušček – ali pa jočejo in se oklepajo svojih staršev. 

Zaradi teh težav lahko izostajajo iz šole, zavračajo aktivnosti brez prisotnosti staršev, ne želijo prespati pri prijateljih, sorodnikih ali na šolskih taborih. Pogosto težko zaspijo ali ne morejo spati sami. Lahko se izogibajo biti sami v prostoru, če poleg ni enega od staršev.

Socialna fobija (socialna anksioznost)

Pri tovrstni motnji se otroci oz. mladostniki močno bojijo, kaj si drugi mislijo o njih in kaj jim bodo rekli. Strah jih je, da se bodo osramotili, skrbi jih, da bodo izpadli »čudni«. Ne marajo biti v središču pozornosti in ne želijo biti opaženi, zato niti ne dvigujejo roke ali sodelujejo pri pouku. Če jih učitelj pokliče, lahko »zamrznejo«, dobijo občutek prazne glave, ali postanejo panični (zardijo, se tresejo, potijo, čutijo hitro bitje srca) in ne morejo odgovoriti. Velik strah doživljajo tudi pri predstavitvah seminarskih nalog in ustnem spraševanju. 

Otroci in mladostniki s socialno fobijo se pogosto izogibajo šoli in druženju s prijatelji. Velikokrat tožijo, da jim je slabo ali da so utrujeni ter o drugih telesnih težavah, da jim le ne bi bilo treba v šolo.

Selektivni mutizem

Otroci oz. mladostniki v socialni situaciji postanejo tako hudo anksiozni, da ne govorijo. Pomembno je, da sicer znajo govoriti in se z bližnjimi normalno pogovarjajo. Ne govorijo pa na primer v šoli, s prijatelji ali v drugih situacijah, ko se pojavi ta strah.

Specifične fobije

Precej običajno je, da se pri otrocih pojavljajo določeni strahovi, kot so strah pred temo, pošastmi, velikimi živalmi, nevihtami, glasnimi zvoki itd. V večini primerov, ko je otroke strah, jim odrasli zmorejo pomagati, da se pomirijo in se čutijo spet varne. O fobiji pa govorimo, kadar je strah bolj intenziven, močnejši in traja dlje časa kot običajno. Otroci se pogosto izogibajo stvari, ki se jih bojijo, če pa tega ne morejo, občutijo grozo in jih je težko pomiriti.

Pogosto se otroci s specifično fobijo bojijo divjih živali, pajkov, igel ali cepljenja, krvi, bruhanja, gromov in strel, teme … Otroci se pogosto izogibajo krajev, kjer mislijo, da se bodo srečali s stvarjo, ki se je bojijo – npr. nočejo na igrišče, ker se bojijo psov.

Obsesivno-kompulzivna motnja (OKM)

Pri obsesivno-kompulzivni motnji se pri otroku pojavljajo vsiljene, neželene in neprijetne, strah vzbujajoče misli, podobe ali vzgibi (obsesije), ki jih otrok poskuša kontrolirati ali nevtralizirati s ponavljanjem določenih dejanj, ritualov (kompulzij). Pogosto so vsiljivke vezane na strah pred okužbo, strah pred nenamernim ali namernim poškodovanjem sebe in drugih, potrebo po natančnosti, redu in simetriji. Kompulzije pogosto vključujejo umivanje, premikanje predmetov, štetje, preverjanje, urejanje ipd. OKM ovira otroka in vso družino – npr. otrokovi časovno potratni rituali ob odhodu od doma lahko vodijo v zamujanje staršev v službo.

Panična motnja

Panični napad je nepričakovana izkušnja strahu, ki jo spremljajo izraziti telesni simptomi – hitro bitje srca, hitro, nekontrolirano dihanje, potenje, napetost, tresenje, omotica, vrtoglavica. Ob paničnem napadu otroci oz. mladostniki pomislijo, da se jim dogaja nekaj zelo hudega, da bodo umrli, znoreli, izgubili kontrolo. Panični napadi se lahko pojavijo, ko so otroci sicer mirni – »kar na lepem«, ali pa ob nekem stresnem dogodku – npr. preden predstavi seminarsko nalogo. O panični motnji govorimo, kadar se panični napadi ponavljajo in so nepričakovani, torej težko najdemo, kaj jih sproži. Otroke skrbi pojavljanje paničnih napadov v prihodnosti, zato se izogibajo situacijam, za katere mislijo, da bodo ponovno sprožile napad. Pri paničnih napadih se lahko pojavi tudi agorafobija. To je stanje tesnobe, ko se otrok izogiba nekaterim krajem zaradi strahu, da ne bo mogel pravočasno dobiti pomoči ali uiti, če bo postal anksiozen.

Anksioznost pri starših

Vsi ljudje smo kdaj tesnobni, zaskrbljeni in napeti – tudi starši. To je priložnost, da ste otroku vzor, kako se na učinkovite načine spoprijemati z anksioznostjo. Npr. če se po telefonu pogovarjate s prijatelji in se pritožujete, da ste pod stresom in da ne ne boste zmogli, to ni najboljši primer učinkovitega spoprijemanja s stresom. Pomembno in učinkovito sporočilo otrokom je, da ohranite zbranost in mirnost, tesnobo tolerirate in tudi pokažete zadovoljstvo, ko tesnobo uspešno premagate.

Če pa starši pri sebi prepoznavate izrazitejše težave, je na mestu tudi iskanje strokovne pomoči.

Categories
Projekt

Sodelavci

Projekt sofinancira

SODELAVCI

Vsi strokovnjaki so akreditirani* za izvajanje programa Cool Kids.

Polonca Čas, SCOMS Ljubljana
Sem klinična psihologinja, moje delo obsega diagnostično, svetovalno ter psihoterapevtsko obravnavo otrok in mladostnikov z učnimi, čustvenimi in vedenjskimi težavami. Vključena sem v zadnjo stopnjo izobraževanja iz kognitivno-vedenjske terapije, ki se je pri svojem delu pogosto poslužujem. Pridobila sem tudi osnovna znanja iz sistemske družinske terapije, pedopsihiatrije in AIT (Adolescent identity treatment).

Dr. Mateja Hudoklin, SCOMS Ljubljana
Sem klinična psihologinja in direktorica Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Ljubljana. Moje delo poleg vodenja Svetovalnega centra obsega tudi svetovalno in terapevtsko delo z otroki, mladostniki in njihovimi starši. Pri svojem delu izhajam iz kognitivno-vedenjske terapevtske smeri, vključena sem v supervizijsko stopnjo izobraževanja. Sicer se zadnje čase pri kliničnemu delu več ukvarjam z mladostniki s čustvenimi težavami in motnjami. Aktivna sem tudi na področju dela z otroki, ki so žrtve zlorab, zanemarjanja in nasilja ali pa živijo v ločenih družinah, pri katerih je v teku visokokonfliktna razveza staršev. Delujem kot sodna izvedenka, članica komisije za usmerjanje in kot raziskovalka.

Dr. Peter Janjušević, SCOMS Ljubljana
Sem klinični psiholog, kognitivno-vedenjski terapevt, poleg ambulantnega diagnostičnega, svetovalnega in psihoterapevtskega dela z otroki, mladostniki in starši se v Svetovalnem centru Ljubljana ukvarjam s projektnim delom in vodenjem raziskovalno-razvojne dejavnosti. Pri svojem vsakdanjem delu z otroki in mladostniki ter njihovimi starši se držim načela, da morajo biti oblike pomoči, ki jih izvajamo, dokazano učinkovite in podprte z znanstvenimi dokazi – tudi program Cool Kids je eden takšnih.

Jana Jarm, SCOMS Ljubljana
Sem klinična psihologinja. V Svetovalnem centru opravljam diagnostično in psihoterapevtsko delo z otroki in mladostniki s čustvenimi, vedenjskimi in učnimi težavami. Poleg individualnih obravnav sem izvajala tudi skupine za učenje asertivnih veščin za mladostnike. Opravila sem 2. stopnjo izobraževanja iz kognitivno-vedenjske terapije in uvodni praktikum iz sistemske družinske terapije. Prav tako sem pridobila osnovna znanja AIT (Adolescent Identity Treatment).

Katja Stres Kaučič, SCOMS Ljubljana
Sem univerzitetna diplomirana psihologinja v procesu specializacije klinične psihologije. Zaposlena sem v Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani, kjer opravljam psihodiagnostiko in obravnavo otrok in mladostnikov z različnimi težavami. Že več kot 10 let se ukvarjam z diagnostiko in obravnavo otrok z motnjo avtističnega spektra. Sem na drugi stopnji usposabljanja iz kognitivno-vedenjske terapije.

Julia Tomšič, SCOMS Ljubljana
Sem klinična psihologija, integrativna psihoterapevtka v edukaciji in plesna terapevtka. Zaključila sem prvo stopnjo usposabljanja kognitivno-vedenjske terapije. V Svetovalnem centru se ukvarjam z diagnostičnimi, svetovalnimi in terapevtskimi obravnavami otrok in mladostnikov, ki imajo čustvene, psihosomatske, vedenjske in učne težave ter motnje pozornosti in hiperaktivnosti. Posvečam se tako individualnim kot skupinskim oblikam dela ter svetujem tudi staršem, učiteljem in šolskim svetovalnim delavcem. Izvajam skupine za otroke za učenje socialnih veščin in gibalno-plesno terapevtske skupine za mladostnice. Vodim izkustvene seminarje za šolske svetovalne delavce za vodenje malih skupin otrok za učenje socialnih veščin.

Miran Babič, SCOMS Maribor
Sem univerzitetni diplomirani psiholog, zaposlen na Svetovalnem centru Maribor, kjer imam 11 let izkušenj na področju svetovanja in psihoterapije z otroki, mladostniki in njihovimi starši. Zaključil sem tretjo, supervizijsko stopnjo usposabljanja iz kognitivno-vedenjske terapije ter sem trenutno v postopku akreditacije za kognitivno-vedenjskega terapevta. Pri individualnem delu velik del časa namenjam delu z otroki in mladostniki s čustvenimi težavami. Ob tem izvajam različne oblike skupinske terapije in izobraževanj za otroke, mladostnike, njihove starše in strokovne delavce.

Mag. Tadeja Batagelj, SCOMS Maribor
Sem univerzitetna diplomirana psihologinja. Zaključeno imam drugo stopnjo izobraževanja iz kognitivno-vedenjske terapije, trenutno pa nadaljujem izobraževanje na tretji, supervizijski stopnji. Imam 17 let delovnih izkušenj. Kot svetovalna delavka psihologinja sem delala na osnovnih šolah, med drugim tudi na šoli s prilagojenim programom za otroke z avtizmom, z govorno-jezikovnimi motnjami ter z gluhe gluhimi in naglušne naglušnimi otroke otroki (Center za sluh in govor Maribor). Trenutno sem zaposlena v Svetovalnem centru Maribor, kjer se delam predvsem z otroki in mladostniki z različnimi čustvenimi in učnimi težavami ter njihovimi starši. Sem izvajalka starševskega treninga Neverjetna leta.

Mag. Alenka Seršen Fras, SCOMS Maribor
Sem univerzitetna diplomirana psihologinja in magistra psihologije ter direktorica Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Maribor. Ob vodenju opravljam tudi diagnostično, svetovalno in terapevtsko delo, največ z otroki in mladostniki pri čustvenih in vedenjskih težavah. Pri delu izhajam iz kognitivno-vedenjskega pristopa, trenutno sem vključeno v supervizijsko stopnjo izobraževanja. Sem izvajalka treninga starševstva Neverjetna leta za starše otrok z vedenjskimi težavami. Sem članica komisije za usmerjanje, na področju otrok s posebnimi potrebami delam več kot 25 let.

Dr. Andreja Mikuž, ZD Ljubljana (Center za duševno zdravje ZD Ljubljana – Vič Rudnik)
Sem klinična psihologinja in vodja Centra za duševno zdravje Enote Vič Rudnik ZD Ljubljana, kjer delamo z otroki in mladostniki ter njihovimi družinami. S strahovi se spopadamo skupaj z malčki, ki se bojijo velikih psov ali jokajo ob sesalcu, otroki, ki jih je strah teme, bolezni ali cepljenja, ter mladostniki, ki jih skrbi, da se bodo osramotili, kaj si bodo drugi mislili o njih ali da jim ne bo uspelo, kar si želijo … In zato smo veseli programa Cool Kids – da bomo pri obvladovanju strahov, ki so mladim in njihovim družinam v napoto, še bolj uspešni.

Kaja Praprotnik, ZD Ljubljana (Center za duševno zdravje ZD Ljubljana – Vič Rudnik)
Sem univerzitetna diplomirana psihologinja, zaposlena sem v ZD Ljubljana, na Centru za duševno zdravje Vič Rudnik, kjer obravnavam otroke in mladostnike, ki imajo težave na različnih področjih razvoja (razvojne, govorno-jezikovne, prilagoditvene, učne težave, pervazivne razvojne motnje, hiperkinetične motnje, itd..), opravljam tudi preventivne psihološke sistematične preglede triletnih otrok. Mesečno predavam na Šoli za bodoče starše, dodatno se usposabljam na področju kognitivno-vedenjske terapije.

 

Maja Lampret, ZD Velenje (Center za duševno zdravje otrok in mladostnikov)
Sem magistrica psihologije in specializantka klinične psihologije, zaposlena v Zdravstvenem domu Velenje, v Centru za duševno zdravje otrok in mladostnikov. Otrokom, mladostnikom in njihovim staršem nudim pomoč, kadar se soočajo z učnimi, vedenjskimi, čustvenimi ali vzgojnimi težavami. Trenutno v Centru za duševno zdravje otrok in mladostnikov delam en dan na teden, preostale dni pa v okviru specializacije pridobivam znanje in izkušnje v različnih ustanovah. Zaključila sem prvo stopnjo usposabljanja kognitivno-vedenjske terapije, trenutno pa sem v procesu izobraževanja iz sistemske družinske terapije.

Mag. Maša Naraločnik Sinur, ZD Velenje (Center za duševno zdravje otrok in mladostnikov)
Sem klinična psihologinja in magistra klinične psihologije. V ZD Velenje sem zaposlena od leta 2001. Od leta 2019 sem vodja Centra za duševno zdravje. Pri svojem delu nudim podporo otrokom, mladostnikom in njihovim staršem pri soočanju s čustvenimi in vedenjskimi težavami in motnjami. Opravila sem drugo stopnjo usposabljanja kognitivno-vedenjske terapije.

* Navedeni strokovnjaki so s strani Centra za emocionalno zdravje (Macquarie Univerza) akreditirani za uporabo programa Cool Kids. Lastnik intelektualnih in materialnih avtorskih pravic je Macquarie Univerza. Macquarie Univerza ne promovira nobenega posameznega izvajalca in njegovih drugih storitev.

Categories
Otroci

Kaj se zgodi, ko te je strah?

Kaj se zgodi, ko te je strah?

Projekt sofinancira

Se kdaj vprašaš, zakaj ti, ko te je strah, srce bije hitreje in hitreje dihaš? Tako se odzove naše telo že od nekdaj, vse odkar obstajamo ljudje. Rečemo, da strah telo pripravi na beg ali na boj.

Poglejmo si na primeru. Predstavljaj si, da si jamski človek, ki je živel pred 100.000 leti in pred tebe skoči lačen sabljasti tiger.

Imaš dve možnosti, kaj narediti:

1) tečeš stran, kolikor hitro moreš (to je »beg«) ali
2) primeš palico in z vso močjo tolčeš po tigru (to je »boj«).

Možnost, da bi te tiger pojedel za malico, res ni dobra! 😊

Da bi lahko tvoje noge čim hitreje tekle ali roke čim močneje udarjale, strah tvoje telo zelo hitro pripravi na akcijo, preden sploh veš, kaj se dogaja. Srce hitreje utripa in pošilja kri v mišice in možgane, da bolje delujejo. Pljuča hitro zajemajo zrak, da imajo mišice in možgani dovolj kisika, ki ga potrebujejo za delo. Zenice v očeh se povečajo, da bolje vidiš. Črevesje in mehur se upočasnita, da te ne motita pri pomembnejšem delu, kot je iskanje stranišča.

Če je strah tako koristen in dobrodošel in če je nekaterim celo všeč, zakaj pa potem sploh imamo to spletno stran in program Cool Kids?

Najbrž že veš, zakaj. Ker obstaja tudi veliko nekoristnih strahov. Pa ne samo nekoristnih. Nekateri so celo takšni, da nas motijo. Zaradi njih ne moremo početi stvari, ki nas veselijo, doseči svojih ciljev, se lepo imeti. Tisto, česar se bojimo, v resnici za nas sploh ni pomemben dogodek, pa kljub temu čutimo strah. Tako se na primer bojimo pajka, čeprav ni nevaren, ali potresa, ki se zgodi zelo zelo redko in se mu tako ali tako ne moremo izogniti.

Nekaterih stvari se torej bojimo, pa čeprav v resnici sploh niso nevarne, vendar imamo v glavi misli, ki nam pravijo, da obstaja nevarnost ali da bi se lahko zgodilo kaj neprijetnega. Tako na primer, čeprav poznaš odgovor na vprašanje, ki ga je zastavila učiteljica, ne dvigneš roke, saj se bojiš tega, da bi se ti sošolci smejali, če odgovor ne bo pravilen. In to celo, če se to v resnici ni še nikoli zgodilo.

Kadar je strah močan kot izbruh vulkana, mu rečemo panika. Panika je koristna takrat, ko na nas rjovi jezen lev, ker nam da moč, da pobegnemo.

Kadar ga občutimo ves čas po malem in tudi če za strah ni pravega razloga, nas pa večino časa kaj skrbi, temu rečemo anksioznost. Anksioznost je koristna takrat, kadar zaradi nje stvari naredimo bolje, npr. se dobro pripravimo na ustni nastop. Kadar pa na primer zaradi nje sploh ne gremo v šolo ali se namesto eno uro na bralno značko pripravljamo pet ur, takrat je nekoristna in nam je v napoto.

Categories
Starši

Strah – anksioznost

STRAH – ANKSIOZNOST

Projekt sofinancira

Strah predstavlja odziv našega telesa in razuma na zaznano nevarnost. Daleč v preteklosti nam je strah pomagal oceniti nevarnost situacije in pripraviti telo na boj ali beg. Tudi danes se prestrašimo takrat, kadar ocenimo, da je neka situacija za nas ali za nekoga drugega ogrožajoča. Strah nas varuje in pomaga, da ostanemo mi in naši bližnji živi in zdravi. Ko ste prestrašeni, čutite v telesu izrazito vznemirjenje, srce vam razbija, dihate pospešeno, obliva vas pot, lahko se tresete. Pomislite, da ste v nevarnosti, občutite strah. In običajno se iz situacije hitro umaknete. 

Pri anksioznosti (tesnobi) so občutki zelo podobni kot pri strahu, situacijo ocenite kot ogrožajočo, vendar pa situacija sama po sebi v realnosti ni ogrožajoča. Otrok vam reče: »Vem, da bom danes vprašan pri matematiki in dobil bom slabo oceno.« Otrok pričakuje, da se bo nekaj slabega zgodilo, čeprav veste, da snov obvlada in da je na ocenjevanje pripravljen. Takšne občutke doživljamo vsi ljudje, težava pa postanejo takrat, ko nas ovirajo do te mere, da vsakodnevnih, običajnih aktivnosti ne zmoremo. Pri prej opisanem primeru bi to pomenilo, da otrokova tesnoba postane tako velika, da zjutraj ne zmore v šolo.

ANKSIOZNOST PRI OTROKU – VLOGA VZGOJE IN DRUGIH DEJAVNIKOV

Včasih postane anksioznost pri otroku tako velika in intenzivna, da ga pomembno ovira pri povsem običajnih vsakodnevnih aktivnostih. In povsem logično je, da se starši sprašujete, kaj je krivo za pojavljanje tako izrazite anksioznosti. Odgovor ni enostaven. 

Otrokovo anksiozno odzivanje je v enem deležu pogojeno z lastnostmi, ki jih je podedoval. To pomeni, da otrok podeduje določene lastnosti, npr. je nekoliko bolj občutljiv, bolj sramežljiv, hitreje postane zaskrbljen. Takšne lastnosti opažate lahko že vse od rojstva naprej in so lahko povsem pozitivne lastnosti, lahko pa vodijo k povečani anksioznosti. Potem imajo pomembno vlogo pri pojavljanju anksioznosti tudi izkušnje, s pomočjo katerih se otroci učijo svojih odzivov. Otrok se lahko skozi izkušnje nauči, da je na primer svet okoli njega nevaren. Lahko opazuje bližnje in njihove reakcije okoli sebe, morda pa dejansko sam doživi neko neprijetno izkušnjo – vse to doprinese k »učenju« anksioznega odzivanja. 

Starši imate pri tem pomembno vlogo, saj otrok svet okoli sebe spoznava najprej preko vas. Otroci zelo hitro opazijo, kadar vas nekaj močno skrbi, pa želite to prikriti. Otroka skušate zaščititi pred nečim, kar je po vašem mnenju zanj nevarno, hkrati pa se bolj anksiozen otrok nauči, da se ne more zaščititi sam. Poleg tega pa imajo pri pojavljanju anksioznosti pri otrocih pomembno vlogo tudi bolj stresni dogodki v življenju, npr. smrt bližnje osebe, menjava šole, prometna nesreča ipd.

Categories
Mladostniki

Kaj se zgodi, ko doživljamo neko čustvo?

KAJ SE ZGODI, KO DOŽIVLJAMO NEKO ČUSTVO?

Projekt sofinancira

Počutimo se tako, kot razmišljamo.

Ko se zgodi nekaj, kar nas razveseli, je to zato, ker o tem razmišljamo na pozitiven način – na primer »kako lepo darilo sem dobil«, »štirica je super ocena«, »res mi je uspel dober met na koš«. Nasprotno pa ob dogodkih, ki nas jezijo, žalostijo ali plašijo, razmišljamo na negativen način – na primer »učitelj ima ravno mene na piki« ali »nihče se nikoli noče družiti z mano«.

Ob neprijetnih čustvih se počutimo slabo. Še posebej neprijetno je, če so ali zelo močna ali pa če trajajo dolgo in se jih ne moremo znebiti.

Pojavijo se različni občutki v telesu.

Kadar smo jezni, veseli ali nas je strah, nam začne srce hitreje utripati. Kadar smo jezni ali nas je strah, se nam napnejo mišice. Ko smo žalostni, se nam morda začnejo nabirati solze in nas stiska v grlu. Pri žalosti in strahu čutimo, da nas stiska v prsnem košu ali v trebuhu, ampak na različen način. Ko nas je strah, se nam lahko potijo roke ali dobimo suha usta in težko govorimo, pa tudi dihamo težko umirjeno. Ko smo žalostni, smo bolj počasni. Ko nas je sram, nam postane vroče in zardimo.

Odzovemo se s svojim vedenjem.

Ljudje se na različna čustva odzovemo z zelo različnim vedenjem. Vedenje, s katerim se na čustva odzovemo, je odvisno od naših značilnosti, od situacije in od tega, kako smo se naučili, da ob občutkih ravnajo nam pomembni ljudje. Ko smo na primer v nekoga zaljubljeni, se bomo morda do te osebe vedli bolj prijazno in iskali situacije za srečanje. Ko smo jezni, se morda odzovemo tako, da se na koga zderemo ali se umaknemo v sobo in poslušamo glasno glasbo. Ko nas je strah, morda včasih pobegnemo iz situacije, ki sproža strah, ali pa se na situacijo še bolj aktivno pripravljamo. Če nas čaka pomemben nastop in nas je tega malo strah, bomo morda za nastop več vadili in se pripravljali. Kadar nas je zelo strah, se situacijam raje izogibamo, na primer: če nas je strah letenja, bomo morda raje šli na počitnice nekam, kamor se lahko peljemo z avtomobilom ali vlakom.

Ali to pomeni, da bi bilo najbolje, če neprijetnih čustev sploh ne bi bilo?

Nikakor ne. Čustva so kot prometni znaki, ki nas opozorijo, da je dobro nekaj narediti.

Kako?

Na primer: strah nas opozori, da je nekaj nevarno in da moramo poskrbeti, da bomo na varnem. Vsi se kdaj prestrašimo – ne glede na to, kako pogumni smo. Lajajočemu psu se tako umaknemo, da nas ne bo ugriznil. Ne plezamo po robu nadstreška, da ne pademo in se poškodujemo. Ne stopamo preblizu tabornemu ognju, da se ne bi opekli. Če nas je malo strah tega, da bi dobili slabo oceno, je to lahko tudi dobro, ker nas strah spodbudi k učenju in zato več znamo. Ker nas je strah kazni in na primer neopravičene ure, se ne izognemo spraševanju. Ko dobimo dobro oceno, smo veseli, pa tudi naslednjič nas je pred ocenjevanjem manj strah, ker se spomnimo, da nam je prejšnjič dobro šlo.

Ti strahovi so koristni, zaradi njih se izognemo nevarnosti in ostanemo živi in zdravi, ne počnemo stvari, ki bi škodile nam ali drugim, in naredimo, kar je treba. Nekateri ljudje celo uživajo, da so nekoliko prestrašeni. Zato radi gledajo grozljivke ali se vozijo na vrtiljakih.